Med elementi, ki so ključni za delovanje živih organizmov, ima cink prav posebno mesto. Cink je v človeškem organizmu drugi najpogostejši mikroelement, takoj za železom. Je sestavni del več kot sto encimov, ki v človeškem telesu katalizirajo raznovrstne reakcije. Deluje antagonistično z bakrom. Porušeno ravnovesje teh dveh elementov, predvsem v smeri znižanega cinka in/ali zvišanega bakra, lahko vodi v mnoge zdravstvene težave.
Viri cinka in priporočen dnevni vnos
Priporočen dnevni vnos cinka je 7 mg pri ženskah in 10 mg pri moških, kar lahko pokrijemo z uravnoteženo prehrano rastlinskega in živalskega izvora. Absorpcijo cinka pomembno upočasnijo nekatere vrste živil, med drugim kruh, trdo kuhana jajca, kava in mleko. Snovi v hrani, posebno fitati in vlaknine, vežejo cink ter mu preprečujejo vstop v črevesne celice.
Cink se absorbira v tankem črevesu, kinetika njegove absorpcije pa kaže težnjo nasičenja pri višjih odmerkih. Pri običajnem vnosu s hrano ga telo privzame do 60 %. Absorpcijo cinka lahko zmanjšajo tudi nekatera zdravila, ki vsebujejo železo in kalcij, antibiotiki iz skupine tetraciklinov ter spojine, ki vsebujejo fosfor. Bogat vir cinka so ostrige, meso, morski sadeži, stročnice, oreški in razna semena, kot npr. sezam.
Cink z vezavo na protein metalotionein sodeluje pri razstrupljanju pri zastrupitvah s težkimi kovinami. Za potek teh reakcij oksidacije in redukcije so poleg cinka in bakra pomembni še selen ter aminokislini histidin in cistein.
Cink je sestavni del več kot sto encimov, ki v človeškem telesu katalizirajo raznovrstne reakcije. Med drugim je prisoten v encimu superoksid dismutaze, ki katalizira pretvorbo škodljivih radikalov v vodikov peroksid in tako poskrbi za protioksidativni učinek.
Pomanjkanje cinka lahko privede do vrste zdravstvenih težav
Najpogostejši vzroki pomanjkanja cinka so: zmanjšana absorpcija iz prebavnega trakta zaradi bolezni prebavil, premajhen vnos s hrano ali prehranskimi dopolnili, avtoimunske bolezni, kot je Chronova bolezen ter kronični alkoholizem. Do pomanjkanja lahko pride tudi pri prehrani, bogati s fitini, npr. pri vegetarijancih in veganih. Posledice pomanjkanja se pokažejo na koži in nohtih s povečanim luščenjem, zaostalostjo v rasti pri otrocih, manjši odzivnosti imunskega sistema, v hujših primerih pa pride do izgube las, spolne nedozorelosti ter neplodnosti.
Študije toksičnosti, opravljene z različnimi cinkovimi solmi, kot sta cinkov acetat in cinkov sulfat, v odmerkih do skoraj 50-kratnika terapevtskega odmerka, niso pokazale znakov klinično pomembne toksičnosti.
Cinkov oksid za zunanjo uporabo na koži
Najbolj uporabljena cinkova spojina je cinkov oksid, ki ga vsebujejo razna zdravila in pripravki za zunanjo uporabo na koži – za nanašanje na vneto kožo. Najpogosteje so to cinkove paste ali dermalne suspenzije. Delovanje temelji na dveh mehanizmih, in sicer sušijo kožo ter delujejo adstringentno, kar pomeni, da obarjajo površinske proteine in tako pospešujejo celjenje poškodb kože.