Kaj so betaglukani
Betaglukani so naravni polisaharidi, ki jih uvrščamo med vlaknine. Osnovo predstavlja polimer D glukoze. Aktivni beta-D-glukani imajo triverižno desnosučno vijačno zgradbo. Med seboj se razlikujejo glede na molekulsko maso, razvejenost in topnost v vodi. Od teh lastnosti je odvisno tudi njihovo učinkovanje.
Za večino betaglukanov velja, da so neprebavljivi. V prebavilih jih črevesna mikroflora s fermentacijo cepi na manjše enote. Izločijo se z blatom. Le zelo majhen odstotek se jih lahko absorbira v kri.
Vrste betaglukanov in njihovo učinkovanje
Viri betaglukanov v naravi so žita, predvsem oves in ječmen, morske alge, nekatere bakterije, glive in kvasovke. Delovali naj bi imunomodulatorno (uravnavali delovanje imunskega sistema), nižali raven holesterola v krvi in upočasnili dvig ravni glukoze v krvi pri uživanju ogljikovih hidratov.
Betaglukani so v žitu v trdnem zunanjem ovoju (otrobih), predvsem ječmena (7 odstotkov) in ovsa (5 odstotkov), v manjši meri pa tudi riža in pšenice (1–2 odstotka). Gre za vodotopne vlaknine, katerih kemijska struktura je linearna. V verigi se izmenjujeta 1,3-beta- in 1,4-beta-glikozidna vez.
Betaglukani povečajo viskoznost tekočin v prebavilih in s tem zmanjšajo ponovno absorpcijo žolčnih kislin, poveča se sinteza kislin iz holesterola in zmanjša koncentracija LDL v krvi. Dokazano je, da betaglukani ovsa zmanjšujejo hitrost absorpcije hranil in spremenijo izločanje prebavnih sokov. V želodcu tvorijo viskozni gel, ki obda hrano in upočasni delovanje prebavnih encimov. Posledica počasnejše absorpcije je upočasnjen dvig ravni glukoze v krvi.
Betaglukani iz kvasovk oziroma gliv so v vodi netopne vlaknine, ki so v celičnih stenah kvasovk in gliv. Sestavljeni so iz dolgih linearnih verig 1,3-beta-glukana, na katere so z 1,6-beta-glikozidno vezjo vezane krajše enote 1,3-beta-glukana. Po zaužitju se ne razgradijo in ne absorbirajo iz črevesja v kri. Betaglukani se v tankem črevesju vežejo na receptorje imunskih celic (monocitov, makrofagov, nevtrofilcev, celic ubijalk in dendritičnih celic), te jih prepoznajo kot tujek in posledično aktivirajo imunski sistem. Telo se z izboljšanim imunskim odzivom lažje bori proti različnim okužbam (virusnim, bakterijskim in glivičnim). Betaglukani iz gliv in gob naj bi imeli zaradi svojega imunomodulatornega delovanja tudi vlogo dopolnilne terapije pri rakavih bolnikih. Najbolj proučena betaglukana iz gob sta lentinan in shizofilan. Betaglukane lahko uporabljamo tudi v obliki pripravkov za zunanjo uporabo. Dodani so pripravkom za regeneracijo in vlaženje kože, saj aktivirajo obrambne procese kože in ustvarijo zaščitno plast ter vlažijo in obnavljajo kožo.
Glavna naloga betaglukanov je krepitev imunskega sistema, ki z njihovo pomočjo hitreje in učinkoviteje prepozna in uniči patogene kot so virusi in bakterije.
Kako jih jemati
Betaglukan izberemo glede na namen učinkovanja. Najpogosteje se uporabljajo izdelki
za stimulacijo imunskega sistema. V njih so betaglukanu navadno dodani še nekateri vitamini in minerali, ki prav tako krepijo imunski sistem. Nekateri pa vsebujejo tudi koencim Q10, izvleček ginsenga in podobno.
Za otroke, starejše od enega leta, je betaglukan na voljo v obliki sirupa, ki se odmerja glede na telesno težo. Za otroke, starejše od dveh let, so na voljo mehke pastile, za starejše otroke in odrasle pa tudi tablete ali kapsule.
Jemanje pripravkov z betaglukani lahko priporočamo:
• pri virusnih, bakterijskih in glivičnih okužbah,
• pri alergijah,
• po kemoterapiji,
• za zaščito pred učinki sevanja,
• pri celjenju ran in poškodb,
• pri sladkorni bolezni,
• za zniževanje LDL-holesterola.
Za optimalno učinkovanje je treba jemati betaglukan najmanj štiri tedne. Običajno priporočamo jemanje enkrat na dan od dva do tri mesece, izjemoma pa se lahko betaglukan jemlje nepretrgano tudi do šest mesecev.
Jemanje betaglukanov odsvetujemo:
• pri alergijah na glive ali sire,
• v nosečnosti in med dojenjem,
• bolnikom, ki jemljejo imunosupresive, kortikosteroide ali antikoagulante.
