Njegov zdravilni učinek so hvalili že v zeliščarskih knjigah iz 13. stoletja, njegovo zdravilno delovanje pa so pri zdravljenju obolenj mehurja in ledvic spoznali zdravniki šele v 18. stoletju. Tako grški (Arctostaphylos) kot latinski (Uva-ursi) izraz pomenita medvedov grozd.
Vednozeleni gornik raste kot grmiček. Je zimzelena olesenela rastlina z grobimi, narobe jajčastimi listi in prožnimi, rdečerjavimi vejami. Listi so dolgi od 12 do 30 mm in široki od 4 do 14 mm, brez leska na spodnji strani. Iz belkastih cvetov se razvijejo živordeče koščičaste jagode (velikosti graha).
Rastlina je podobna brusnici in velikokrat raste skupaj z njo. Med seboj ju najbolje ločimo po listih, ki so v primeru vednozelenega gornika na spodnji strani brez rjavih peg. Uporabljamo zelene liste gornika. Vsebujejo arbutin in metilarbutin (hidrokinonska glikozida) ter čreslovine, flavonoide, triterpene in iridoidne glikozide. Arbutin razpade šele v dovolj alkalnem urinu (pH >7) in sprosti se hidrokinon, ki ima protimikrobno delovanje.
Uporaba
Ljudska uporaba rastline se le malo razlikuje od današnje priznane uporabe. Uporaba listov vednozelenega gornika se priporoča za zdravljenje okužb sečil, če zdravljenje z antibiotikom ni potrebno.
Opozorila, neželeni učinki
Listi vednozelenega gornika so učinkovitejši, če jih ne kombiniramo s pripravki, ki povzročajo nakisanje urina. S tem se namreč zmanjša protimikrobno delovanje. Tako se svetuje zmanjšati vnos hrane živalskega izvora (meso, mleko), lahko pa se zaužije žličko sode bikarbone dvakrat dnevno, da dobimo bazičen urin. To lahko dosežemo tudi z uživanjem zelenjavne hrane. Neželeni učinki se pojavljajo redko. Zaradi visoke vsebnosti čreslovin lahko pride do slabosti in bruhanja pri bolnikih z občutljivim želodcem. Gornikovega čaja, če zdravnik ni svetoval drugače, ne pijemo več kot teden dni. Uporabe vednozelenega gornika ne priporočamo nosečnicam, doječim materam in otrokom do 12. leta.
