Če kdaj, sta pretekli dve leti večino od nas prisilili v globok razmislek o sebi. Smo srečni in zadovoljni s seboj? Smo sposobni brez večje psihične in fizične škode prebroditi strah in negotovost? Zna naš um umiriti telo in obratno? Smo izšli iz tega močnejši ali sklonjene glave in nemirnega duha? Kaj ste ugotovili? Podobna vprašanja je naš sogovornik v preteklih letih v živo zastavljal vsem radovednim na našem Festivalu zdravja, kjer so bile njegove vadbe joge vedno zelo dobro obiskane. Tokrat smo ga povabili k intervjuju.
Ste eden najbolj prepoznavnih in priznanih učiteljev joge v Sloveniji. Kako, zakaj in kdaj ste pravzaprav izbrali to profesionalno pot?
Po končanem študiju na Fakulteti za družbene vede sem si izpolnil svojo otroško željo in začel delati kot kriminalist. Po dokaj kratki triletni karieri v kriminalistični policiji sem razmišljal, ali bi lahko bil bolj koristen, če bi spremenil svoj hobi ukvarjanja in poučevanja joge v poklicno pot. Po nekajmesečnem premisleku in poslušanju svojega srca, ne pa kaj veliko uma, sem se za ta korak tudi odločil. Tako sem leta 2003 postal prvi poklicni joga učitelj v Sloveniji. Ko sem leta 2005 zaprosil za prvi večji hipotekarni kredit za nakup svojega prvega joga centra, sem moral bančnike na vse možne načine prepričevati, da joga ni neka novodobna muha ter da smo lahko tudi učitelji joge stabilni in odgovorni ljudje. Takrat v Sloveniji še ni bilo nobenega sodobnega joga centra, zato je bilo težje orati ledino na tem področju. Meni je bilo sicer zelo pestro sočasno čez dan opravljati poklic, pri katerem sem nosil značko in pištolo, zvečer pa prižgati kadilo in ljudi učiti, kako usmerjati svoj stres in se umiriti. Enkrat se mi je celo zgodilo, da je gospod, v katerega stanovanju smo opravljali hišno preiskavo, prišel k meni na tečaj joge. Zaradi šoka, ko me je zagledal, je po uri prosil, ali lahko zamenja skupino, ker se bo v drugi skupini lažje sprostil.
Ampak velika večina vaših učencev se ob vas počuti odlično. Zakaj vam zaupajo in ostajajo z vami?
Svojih dolgoletnih učencev in učenk ne sprašujem, zakaj že toliko časa vztrajajo. Po nekaj letih jih začnem celo poditi stran, saj je smisel učenja joge v tem, da jih naučim toliko, da lahko varno in učinkovito tehnike joge izvajajo sami doma. Vendar smo ljudje lena bitja in se lahko tudi preveč navežemo na ljudi ali pa nezavedno iščemo v učitelju ali celo guruju dobrega starša. Po drugi strani obstajajo verjetno tudi drugi vzroki, zakaj ljudje obiskujejo naše joga centre.
Gre za človeško potrebo po druženju, ki je v trenutnem koronskem času še bolj izrazita. S svojimi tehnološkimi napravami imamo dobre stike in hkrati z ljudmi slabe. Tečaj joge v skupini ali intenzivnejši individualen pristop v poučevanju je zato koristen. Če ga je mogoče vzpostaviti, lahko zgradi in kultivira jasen, empatičen in podporen odnos. Parinama joga je postala v zadnjih 23 letih, odkar jogo tudi poučujem, svojevrstna »znamka« joge, ki ima velik ugled. Držim se azijskega načela neprestane izboljšave, v japonskem jeziku imenovanega »kaizen«, zato se tudi sam, vse
od leta 1998, ko sem jogo tudi začel poučevati v Ljubljani, neprestano izobražujem v tujini – poleg Indije veliko tudi v Kaliforniji ter na različnih tedenskih seminarjih z najboljšimi učitelji v Evropi.
Velik del predavanj in seminarjev je namenjen tudi stresu, predvsem kroničnemu, ki je vzrok številnih bolezni. Velikokrat o njem poslušamo, toda ali ga sploh znamo prepoznati in se umiriti?
Osebnostno zrel in integriran človek dobro pozna samega sebe, zato zna jasno in tudi pravočasno prepoznati svoj osebni, stresni odziv. Menim, da bi nas morali te stvari poučevati, praktično, že v osnovni šoli. Vsi moramo več delati na spoznavanju samega sebe, svojih pogojenosti, prepričanj in odzivov. Zelo koristno je učenje metod, ki vplivajo na samouravnavanje telesnih in psiholoških odzivov. Dve praktični metodi, iz katerih sem sam specializiran, to sta celostna joga in somatika, pri tem zelo učinkovito pomagata.
Si telo zapomni vsak stres? Ga vsa leta našega življenja »kopiči« v sebi in čaka na kapljico čez rob, ko bo izbruhnil v obliki fizične ali psihične bolezni ali bolečine?
Obstajajo teorije, da si telo, vsaka celica, zapomni stres, dogodke in travmo, vendar je znanstveno bolj potrjeno to, da se stres in pretekli dogodki shranjujejo v živčnem sistemu, ki lahko nato negativno vpliva na različne funkcije telesa. Stres oz. stresni odziv ni problematičen sam po sebi. Potrebujemo ga, da sploh lahko preživimo. Potrebujemo burne stresne reakcije, da odskočimo pred avtom na prehodu za pešce. Stres potrebujete, če vas kdo fizično napade. Zaradi izločanja stresnih hormonov, kot je adrenalin, lahko hitreje tečete ali pa se napadalcu zoperstavite. Dobro je, da se v pravi meri stres prebudi, ko začnete z novo službo, projektom ali podpišete dolgoletni hipotekarni kredit. Tako boste bolj resni, odgovorni, tudi produktivni. Prebudi lahko vašo inteligenco, potencial ustvarjalnega razmišljanja in osredotočenost uma.
Kdaj potem stres postane težava?
Problematičen je dolgotrajen in preveč intenziven stresni odziv. Naši predniki so imeli več težav s fizičnim stresom, ki je bil večinoma kratkotrajen. Izjema so vojne, ki so trajale več let. Danes pa smo pogosto soočeni z dnevnimi, psihološkimi stresorji. Ti povzročajo neprestano povečevanje telesne napetosti, dolgotrajno povečano aktivnost simpatičnega živčnega sistema. Vse to lahko vodi v mnoge sodobne, kronične, degenerativne bolezni. Iz izsledkov številnih raziskav iz mlade veje medicine, psihonevroimunologije, ter nevrofiziologije danes vemo, da lahko med 60 do 70 odstotkov ali celo več bolezni povzroči prekomeren in predvsem dolgotrajen stres. Sem sodijo obolenja srčno-žilnega sistema, sladkorna bolezen tipa II, glavoboli, avtoimunska obolenja ter dve najpogostejši težavi sodobnega človeka, ki se nanašata na naše psihološko zdravje – depresija in tesnoba.
Kako pomembno je poleg psihološkega vidika pri jogi poznavanje anatomije in fiziologije telesa?
Dobro poznavanje osnov anatomije in nevrofiziologije je zelo pomembno. Sam sem se slednje učil v različnih programih, z učitelji, ki so bili zdravniki. In tudi ti predavajo na naših izobraževalnih programih, na katerih poučujemo tudi bodoče učitelje tehnik joge in somatike.
Somatika je manj znana kot joga. Gre za svojevrstno zahodno vrsto joge, ki nas uči zavestnega gibanja in dihanja ter raziskovanja potencialov novih gibalnih vzorcev. Podobno kot joga tudi somatika poudarja pomen izboljšanja odnosa med telesom in možgani, zato se vse vaje izvajajo dokaj počasi, čuječno in nenasilno. Posebnost somatike je uporaba dotika, s pomočjo katerega pomagamo drugi osebi doseči izboljšanje senzornega zavedanja in boljše gibanje. V metodah joge in somatike ni pomembno samo poznavanja delovanja telesa, temveč tudi razumevanje, da smo ljudje večplastna bitja, zato v joga terapiji uporabljamo različne pristope. Pri prvem, ki ga lahko imenujemo »od spodaj navzgor«, uporabljamo spremembo v mišičnem tonusu in načinu gibanja, da pride do spremembe v umu. Pri drugem, ki sodi v skupino »od zgoraj navzdol«, pa joga kot terapija uporablja tudi tehnike zavestnega usmerjanja in vplivanja na različne funkcije uma, npr. usmerjeno pozornost, s pomočjo katerih lahko vplivamo na fiziološke procese. Tudi zmanjšanje stresa v telesu. Včasih hitreje in bolje deluje prvi, pri nekaterih pa drugi način. Osebno imam zelo rad celostno jogo, ker uporablja oba pristopa.
Torej lahko možgane treniramo, da bodo bolje oz. na za nas bolj blagodejno vplivali na naše telo? Nam lahko predstavite kakšno vajo?
Naši možgani so, tako kot živčni sistem, »plastični«. Do določene mere jih lahko spremenimo, če jih dobro uporabljamo. Veliko nas zelo slabo uporablja potenciale našega uma, in to predvsem zato, ker preveč časa živimo, kot da imamo prižgan »avtomatični pilot«. Smo bitja navad. Ko odrastemo, obtičimo v bolj ali manj nefunkcionalnih vzorcih gibanja, dihanja in razmišljanja. To ni dobro. Ne želimo imeti primerno gibljivega le fizičnega telesa. Za dobro življenje potrebujemo tudi primerno gibljiv, to pomeni na spremembo pripravljen živčni sistem in možgane.
S svojim pristopom torej združujete jogo Vzhoda in Zahoda. Zakaj je to pomembno in v čem se pristopa najbolj razlikujeta?
Z leti študija in samoraziskovanja sem razvil sistem gibalnih in dihalnih vaj, pri katerih za pripravo na klasične, indijske tehnike manipulacije telesa pogosto uporabljam somatske tehnike, ki izboljšajo somatsko zavedanje telesa in blago prebudijo posamezne dele telesa. To je veliko bolj prijazno za naše sklepe in živčni sistem. Klasična joga je nastala v Indiji pred več tisočletji. Takrat so vsi veliko hodili in niso bili obremenjeni s stresom, kot smo danes. Še danes v Indiji večina ljudi ne uporablja stolov in domačih sedežnih garnitur, kot jih mi. Prav zato je treba najprej izvajati različne vaje
za pripravo na gibanje in poskrbeti tudi za zdravje hrbtenice. Tradicionalna joga temu ni posvečala pozornosti, ker niti ni bilo potrebe. Telesne vaje so izvajali kot pripravo na dolge, sedeče meditacije, zato je bil kontekst dokaj drugačen. Joga se je ohranila, ker preprosto deluje. Vendar ni vsaka joga za vsakogar. Ljudje smo različno stari, opravljamo različne poklice. Skupno nam je, da preveč sedimo, telo je premalo aktivno, um pa preveč. Z jogo ne poskrbimo samo za večjo vitalnost telesa, temveč tudi za dinamično ravnovesje avtonomnega živčnega sistema.
Joga ni šport, kajne? K vam namreč prihajajo tudi amaterski in profesionalni športniki, ki potrebujejo še »tisto nekaj«. Kaj? In kaj vse je lahko joga?
Joga ni šport. Čeprav se fizičen vidik joge, imenovan hatha joga, veliko ukvarja s telesom, to ni glavni fokus joge. Bistveno bolj je joga usmerjena v živčni sistem in raziskovanje notranjih potencialov. Ne samo psiholoških, temveč tudi naše duhovne inteligence. Ker sem bil sam v mladih letih vrhunski športnik, se lahko hitro povežem s športniki. Razumem jih. Nekatere moram ponovno naučiti boljšega izvajanja vaj. Veliko jih prekomerno diha skozi usta in so zaradi tekmovalnega duha preveč napeti. Nič kaj dosti ni drugače kot pri tipičnih menedžerjih. Razlika je v tem, da imajo športniki zelo dobro razvito telesno inteligenco, boljši stik s telesom in lahko hitreje razumejo načela dela s telesom. Učim pa jih bolje prepoznati in usmerjati stres. Veliko tehnik joge in somatike zelo dobro pomaga pri tem.
Kakšne pa so najpogostejše težave ljudi, ki jim joga pomaga? In kako poteka proces učenja?
Najpogosteje imajo ljudje težave z bolečinami v hrbtenici, psihosomatske motnje, tesnobo, težave z dihanjem, kronične mišične bolečine ter težave z umiritvijo in sprostitvijo. Občasno pride tudi kdo, ki je izgorel. Manjšina pa se začne ukvarjati z jogo, ker si želijo delati na sebi v smeri samospoznavanja in preseganja lastnih omejitev. Tako telesnih kot psiholoških. V zadnjem letu imam tudi nekaj učencev z dolgotrajnimi posledicami covida, ki jih usmerjam v terapevtske gibalne, posturalne in dihalne tehnike, ki pomagajo pri povrnitvi energijskih zalog telesa in uma. Moje izkušnje kažejo, da je najkoristnejši redni desettedenski program, v katerem se posameznik oz. posameznica nauči, kako pravilno, prilagojeno in optimalno izvajati celostni sistem različnih vaj, s katerimi lahko potem nadaljuje sama doma. Z udeleženci se srečujemo enkrat do dvakrat tedensko. Vsi potrebujemo določen čas in bolj zavesten pristop k svojim pristnim potrebam, če želimo doseči trajnejšo pozitivno spremembo.
Učite nas torej spoznavati same sebe in spremeniti tisto, zaradi česar bo naš dan bolj radosten. Znamo to razumeti? Ali smo preveč storilnostno naravnani, da bi to znali prepoznati kot nekaj, kar bi nam lahko spremenilo življenje na bolje?
Ljudi predvsem učim, da spremenijo tisto, kar lahko, ter sprejmejo tisto, česar ne morejo spremeniti. Včasih se preveč, drugič pa premalo »borimo« s seboj, življenjem, okolico. Zanimivo, da ste izpostavili radost. Ananda, sanskrtska beseda, ne pomeni samo radost, ampak dobesedno »ples z radostjo«. Ljudje pridejo k meni, ker jih boli celo telo, in pričakujejo, da bodo zgolj in samo neke posebne vaje to spremenile. Da, somatske in jogijske tehnike nedvomno pomagajo, vendar včasih glavni vir težav sploh ne izvira iz tega, temveč tega, da smo se odtujili od tistega dela samega sebe in življenja, ki nas polni z radostjo. Včasih se dejansko zgodi, da telo kriči, ker ne slišimo svoje notranje, psihološke bolečine. Vendar to ne velja vedno. Nekateri alternativni učitelji zaradi pomanjkanja razumevanja človeka kot celote vse preveč poenostavljajo, češ da so telesne bolečine vedno psihološke narave. Niso. Pogosto je vir težav neprimerna, vsakodnevna uporaba našega telesa. Če pa se simptomi radi selijo iz enega v drug del telesa, je možno, da se primarni vzrok skriva na psihološki, ne toliko telesni ravni. Sicer pa s subtilnejšo prakso joge izkustveno spoznavamo, kako sta telo in um povezana in prepletena.
Pri svojem delu imate neposreden stik z različnimi ljudmi z različnimi življenjskimi slogi, navadami in težavami. Ste v zadnjih dveh letih, odkar nas preizkuša pandemija, pri njih zaznali kakšno spremembo, ki je skupna vsem?
Kot pozitivne spremembe lahko izpostavim to, da se je več ljudi pripravljenih obrniti vase, navznoter. Videti je, da so nas različne karantene in ustavitve zunanjih aktivnosti skorajda prisilile v to. Nekateri tega pritiska niso zdržali ali pa so prvič jasneje (u)videli, kaj se dogaja v njih in partnerski zvezi. To lahko deluje pozitivno, včasih pa tudi ne, saj lahko celo poveča pogostost tesnobnih občutkov. Občasno je zato potrebna zunanja intervencija, pomoč, s katero lahko ponovno najdemo tisti del samega sebe, ki je bolj stabilen, umirjen. Kot negativne spremembe pa opažam več kroničnih, nehotenih mišičnih napetosti, odtujenosti od telesa in diha, več notranjega nemira … Vse to se kaže v izgubi sposobnosti samočutenja in samouravnavanja, ki se pogosto odraža v zelo nefunkcionalnih ritmih in načinih dihanja. To je eden ključnih in jasnih simptomov preveč aktivnega in burnega stresnega odziva.
Recimo, da smo si v duhu novoletnih zaobljub podarili 30 minut na dan le zase. Kako lahko vsakdo, ki je čez dan sicer polno zaposlen z različnimi vlogami, te minute izkoristi za umirjanje stresa?
Določite si primerno uro in si zapišite: sestanek s samim seboj. V teh minutah se morate znati dobro poslušati. Vprašajte se, kaj v tem trenutku potrebuje vaše telo, dih, um, živčni sistem. Včasih je smiselno iti v naravo, spet drugič je bolje izvesti nek sistem prilagojenih telesnih vaj, ki jih potrebuje vaše telo. Morda celo dihalne ali energijske tehnike. Ali pa izbrati meditacijo. Upoštevajte, da je treba skrbeti tako za telesno kot psihološko higieno. Telesna higiena ni zgolj očitno umivanje telesa, temveč je tudi optimalno gibanje, dihanje ter dobra telesna drža.
Zmanjševanje osebnega stresnega odziva pa je del psihološke higiene. Vendar samo sproščanje ni dovolj. Izvajati je treba tudi samorefleksijo, s katero bomo ugotovili, zakaj sploh tako čustveno ali drugače stresno reagiramo. Vsi smo drugačni. Odkrijte svojo edinstvenost tudi v kontekstu samospoznavanja, zakaj, kdaj in kako se odzivate na stres. Slej ko prej ugotovimo, da smo vsi pogojeni, saj nadaljujemo z vedenjem in izkušnjami, ki se prenašajo iz našega otroštva. Od večjih ali manjših travm, ki smo jih takrat doživeli, do zgledov vedenja in izražanja, ki smo jih prevzeli od svoje primarne družine.
Še vaša misel ali želja za leto, ki se je šele dobro začelo?
Ukvarjajte se s pomembnimi in zgolj tistimi dogodki, stanji in stvarmi, na katere imate res vpliv. In se nato prepustite.
