Tarčna zdravila so zasnovana za specifične tarče v telesu (v ali na celicah), zato so pogosto bolj učinkovita ter zmanjšujejo tveganje za poškodbe zdravih tkiv. Praviloma izzovejo tudi manj neželenih učinkov.
Kaj so tarčna zdravila in kako učinkujejo
Tarčna zdravila pomenijo sodoben pristop k zdravljenju različnih bolezni. Gre za sistemsko zdravljenje, zdravila pa so zasnovana tako, da ciljajo na točno določene tarče, ki se nahajajo na površini ali znotraj celic človeškega telesa.
Te tarče so pri neki bolezni bolj izražene kot pri drugih boleznih ali zdravem človeku.
Vrste tarčnih zdravil
Zdravila za tarčno zdravljenje v grobem delimo v dve skupini: terapevtska monoklonska protitelesa in sintezne tarčne učinkovine oziroma majhne molekule za tarčno zdravljenje.
Terapevtska monoklonska protitelesa so velike molekule, ki ne morejo vstopiti v celico. Njihova tarča so strukture na zunanjih delih celic in z vezavo nanje sprožijo različne učinke, na primer blokado receptorjev, blokado rasti ali delitve celic in celično smrt ali označijo celice za uničenje.
Zdravila, ki vsebujejo monoklonska protitelesa, so v obliki injekcij, njihova izdelava je zapletena in draga, so občutljiva na temperaturo, zato jih moramo hraniti v hladilniku.
Bolečino ob aplikaciji lahko zmanjšamo, če zdravilo prej ogrejemo na sobno temperaturo, redno spreminjamo mesta aplikacije in za injiciranje uporabljamo tanke igle.
Majhne molekule za tarčno zdravljenje so tarčne učinkovine, ki so dovolj majhne, da lahko vstopijo v tarčne celice in se vpletejo v delovanje različnih encimov in signalnih poti, ki vplivajo na procese rasti in preživetja celic. Prekinitev teh procesov in signalnih poti poskrbi, da na primer celica ne dobi dovolj hranilnih snovi, zaradi česar ne more več nenadzorovano rasti +se deliti ter tako ne more preživeti in propade.
V primerjavi z monoklonskimi protitelesi imajo sintezne tarčne učinkovine kar nekaj prednosti: so v obliki kapsul ali tablet, so cenejše, saj je postopek izdelave manj zapleten in so manj občutljive, zato jih lahko shranjujemo na sobni temperaturi, kar olajša rokovanje z njimi.
Bolezni, ki jih lahko zdravimo s tarčnimi zdravili
Tarčna zdravila se uporabljajo za zdravljenje in upočasnitev napredovanja rakavih bolezni, presnovnih bolezni (npr. sladkorna bolezen), kroničnih avtoimunskih bolezni (npr. revmatoidni artritis, Crohnova bolezen, luskavica, miastenija gravis itd.), bolezni dihal (astma) in različnih alergijskih bolezni (npr. atopijski dermatitis) ter hiperholesterolemije, osteoporoze, nekaterih očesnih in nevroloških bolezni (migrena, Alzheimerjeva bolezen), okužb in pri presaditvi organov.
Uporabljajo se tudi pri otrocih in mladostnikih, in sicer za zdravljenje kroničnih avtoimunskih bolezni, za obvladovanje astme, atopijskega dermatitisa in nekaterih vrst raka.
Večina lekarn zdravil za tarčno zdravljenje nima v zalogi v večjih količinah, zato je pomembno, da bolniki redno spremljajo zalogo svojega zdravila ter pravočasno obiščejo zdravnika za nov predpis recepta in naročijo zdravilo v svoji izbrani lekarni.
Potek zdravljenja s tarčnimi zdravili
Pri zdravljenju s tarčnimi zdravili zdravniški konzilij izbere zdravljenje, ki je najbolj primerno za določenega bolnika. To pomeni, da poskušajo iz nabora zdravil, ki ga imajo na voljo, izbrati najbolj učinkovito, tako da določijo glavno tarčo celice. Tarčno zdravljenje je učinkovito le, kadar je v celici ali na njej tarča. Če te v celicah ni, tarčna zdravila ne bodo učinkovala.
Tarčna zdravila običajno predpišejo bolnikom, ki trpijo za resnimi bolezenskimi stanji in kadar s standardnim zdravljenjem ne dosežemo zazdravitve bolezni ali izboljšanja zdravstvenega stanja.
Najpogostejši neželeni učinki
Kljub drugačnemu in bolj usmerjenemu delovanju imajo tarčna zdravila številne neželene učinke, ki so odvisni od načina aplikacije in tarče delovanja. Zato pred uvedbo zdravljenja vedno proučimo dejavnike tveganja, ocenimo razmerje med tveganjem in koristjo ter součinkovanje z drugimi zdravili, ki jih bolnik prejema.
Človeško telo lahko posamezne dele monoklonskih protiteles prepozna kot tuje in proti njim sproži imunski odgovor, kar povzroči različne preobčutljivostne reakcije, te pa se lahko kažejo v blažji obliki kot srbeči izpuščaji na koži ali kot hujše reakcije, kot so na primer takojšnja sistemska preobčutljivostna reakcija, zmanjšanje števila različnih krvnih celic in druga ogrožajoča stanja. Večina monoklonskih protiteles se aplicira v podkožje, pri čemer lahko nastane lokalna reakcija na mestu injiciranja (draženje, lokalna bolečina, rdečina in oteklina). Pri monoklonskih protitelesih, ki se dajejo v obliki infuzij, se lahko pojavijo infuzijske reakcije.
Drugi mogoči neželeni učinki so povezani z mehanizmom delovanja, to so neželeni učinki na pljuča, jetra, srce, prebavila in kožo, pojav infekcijskih bolezni (npr. reaktivacija tuberkuloze) in avtoimunska bolezenska stanja (lupusu podoben sindrom, bolezni ščitnice, avtoimunsko vnetje debelega črevesja).
Neželeni učinki majhnih molekul se razlikujejo, saj so tarče delovanja in njihove vloge različne. Pojav in intenzivnost neželenih učinkov pa sta odvisna tudi od lastnosti bolnika (npr. starost, telesna zmogljivost, jetrna in ledvična funkcija).
V nekaterih primerih ob pojavu neželenih učinkov tarčno zdravljenje začasno prekinemo in ga nato znova uvedemo v zmanjšanem odmerku. Redko pa so neželeni učinki tako resni, da ga je treba popolnoma prekiniti.
Součinkovanje z drugimi zdravili
Na delovanje tarčnih zdravil lahko vplivajo druga zdravila, nekatere vrste hrane, prehranska dopolnila, zlasti tista, ki so naravnega izvora, čaji, alkohol in cigaretni dim.
20. Dan slovenskih lekarn, ki ga obeležujemo 26. septembra 2024, bo posvečen tarčnim zdravilom.
