Naše stranke rade prihajajo v našo lekarno. Običajno morajo čakati v majhni oficini lekarne, kar naenkrat pa odlok – v lekarno je treba vstopati posamično, pred vstopom se je treba razkužiti, sam vstop pa je dovoljen samo s prekritim ustnim in nosnim predelom ter rokavicami. Obvestila so kar deževala. Zdaj gre pa zares in vse nas je malo stiskalo pri srcu. Bili smo v negotovosti, kaj bo sledilo.
S sodelavci smo se hitro organizirali in privadili na nove zahteve, pa tudi naše cenjene stranke so takoj začele dosledno spoštovati nova navodila. Vsi smo se počutili bolj varno, ko smo dobili stekla na izdajnih pultih in vso potrebno zaščitno opremo. Kljub izvedenim ukrepom pa je seveda nekaj strahu, nelagodja in stresa zaradi novih okoliščin ostalo.
V začetku epidemije je bil obisk strank res velik, vsakdo si je želel okrepiti svoj imunski odziv, da bo lažje kos nastali situaciji. Bilo pa je lepo svetovati, saj so ljudje še bolj kot običajno prisluhnili našim nasvetom in nam zaupali. Vse v želji, da ostanejo zdravi sami in njihovi najbližji. Bilo je tudi nekaj nejevolje zaradi pomanjkanja razkužil, mask in omejitve izdaje zdravil. Vedno pa se je našel kdo, ki je opazil naše požrtvovalno delo, nas pohvalil in zaželel, da ostanemo zdravi. Tako smo lažje pozabili na težje trenutke dela. Pokazala se je skrb mlajših za svoje starše, za starejše in nasploh ranljivejšo populacijo. Lahko rečem, da je to čas solidarnosti in pripravljenosti pomagati drugim. Naj to ostane v naših srcih tudi v prihodnje, ko nas virus ne bo več tako strašil.
Naše delo je v teh časih res bolj stresno kot običajno. Nikoli si nisem mislila, da bom morala delati z zaščitno masko, rokavicami in se paziti pred okužbo na vsakem koraku. Sedaj je to postalo del mojega vsakdana in večkrat pridem domov bolj utrujena kot običajno.
Tudi ko bo življenje steklo po normalnih tirih, tega časa nikoli ne bomo pozabili. Verjetno bomo v skrbi, da ostanemo zdravi, ohranili marsikatero ravnanje, ki smo ga v tem času usvojili.
Imam veliko srečo, da živim na podeželju, in s tem veliko možnosti za sprostitev. Doma imam mladostnika, ki sta kar naenkrat ves čas doma. Veliko hodimo na pohode v naravo, se pogovarjamo in ob večerih igramo družabne igre. Tako kot v času, ko sta bila še mlajša in smo ves naš prosti čas preživeli skupaj. Moja mama z veseljem in nestrpnostjo pričakuje moj kratek obisk na varni razdalji. Od vseh pa je najbolj vesel naš kuža, ki ni nič več sam doma. Pa tudi sprehodov je deležen več kot običajno. Kar naenkrat drug drugemu posvečamo več časa.
Lahko zaključim z mislijo, da nas je nastala situacija vse bolj povezala, tako doma kot tudi med sodelavci in nasploh v družbi. Tudi ko bo življenje steklo po normalnih tirih, tega časa nikoli ne bomo pozabili. Verjetno bomo v skrbi, da ostanemo zdravi, ohranili marsikatero ravnanje, ki smo ga v tem času usvojili.
