Veriga zdrži toliko kot njen najšibkejši člen – to dejstvo iz sveta nežive tehnike radi uporabimo tudi za človeško skupnost, za družino in druge skupine.
Da to drži, potrjuje tudi sedanja pandemija novega koronavirusa, ko obolevajo in umirajo predvsem ranljivejši starejši ljudje in kronični bolniki, ko se je tok sodelovanja v družbi upočasnil na večmetrsko valovno dolžino in so stiki med ljudmi postali odvisni od tehničnih posrednikov. Ker pa je človek neizmerno kompleksnejši od verige, velja tudi obratno dejstvo: medčloveško sožitje v družini, narodu in vsaki skupnosti se razvija s hitrostjo najboljših članov. V sedanji krizi se potrjuje tudi to. Take situacije še nismo doživeli ne kot posamezniki ne kot človeštvo. Ob izbruhu nove bolezni ni bilo ne znanj ne izkušenj, kako se varovati pred okužbo in kako zdraviti obolele. Že prve tedne, ko se je z njo srečala Kitajska, so sposobni ljudje iz zdravstva, farmacije, sociale, politike, uprave, informiranja in drugih področij odkrivali, kako ravnati; voz celotne skupnosti so potegnili iz blata, tako da pri njih po nekaj mesecih razmah epidemije pojema.
Pametno je torej jemati resno obe spoznanji: o najšibkejšem členu, ki potrebuje pomoč, da se naše sožitje ne pretrga, in o veselju nad močnimi, da naš razvoj najde smiselno razvojno pot. To nista neodvisna svetova, ampak neločljiva celota. V potrošniški družbi, kjer je bilo vse usmerjeno v lastno korist, in v času splošne blaginje kaj hitro prevlada stališče: Poskrbi zase in za svoj razvoj! Za šibke naj poskrbi sociala. V nekaj tednih nove bolezni, ki je zajela ves svet, pa se na površje prebijajo spoznanja o tem, kako nesamoumevna je družbena blaginja, kako krhko je človekovo življenje in kako smo vsi ljudje radikalno soodvisni – to so sicer predvsem spoznanja ljudi v dolgotrajni oskrbi.
Bolne in onemogle seveda tudi sedanja pandemija najbolj ogroža. Varovanci domov za starejše ostajajo izolirani, brez obiskov. Tri četrtine starostno opešanih pa tako in tako živi doma: z mlajšimi družinskimi člani, kot starajoči se zakonci v dvoje, mnogi povsem sami – tudi vse te in njihove mlajše sorodnike telesna izolacija potiska v osamljenost, strah in druge duševne stiske. Po drugi strani pa zdravstveni, oskrbovalni in preostali strokovnjaki garajo prek svojih moči, da rešujejo bolne, preprečujejo okužbo zdravih in blažijo osamljenost. In po svoje tudi zdravi družinski člani in prostovoljci – tudi pri njih doživljamo tolikšno zavzetost in iznajdljivost pri lajšanju stisk in težav drugim, česar prej v vsakdanji potrošniški rutini ne bi niti slutili.
Potrjuje se spoznanje o neločljivi povezanosti človeške moči in šibkosti. Bolan ali onemogel človek preživi in se razvija le, če mu zdrav in močan pomaga. Zdrav in močan človek pa razvija svojo solidarnost, empatijo in vživljanje v drugega samo, če redno in na ustrezen način – v praksi – pomaga šibkejšim. Človekova zmožnost, da se lahko vživi v drugega in sodoživlja z njim – to je empatija ali solidarnost. In to ni kar nekaj! Ni zgolj ena izmed mnogih človeških zmožnosti, ki nam pridejo prav pri tem ali onem delu. To je nosilna zmožnost, ki nas dela ljudi: omogoča nam komuniciranje in sodelovanje. Od tega, kako razvijamo svojo zmožnost vživljanja v drugega in solidarnost v sožitju, je odvisen razvoj vsakega posameznika in vsake kulture. To izkušnjo imajo ljudje, ki jim je bila naložena naloga vsakdanje pomoči šibkejšemu in so jo smiselno opravili; imajo jo izobraženi ali nepismeni, moški ali ženske, mladi ali stari. Ko kdo po smrti katerega od staršev ali zakonca, za katerega je ljubeče skrbel med njegovo onemoglostjo, reče, da je pri tem sam več pridobil, kot je dal onemoglemu, tisti, ki nimajo te dobre izkušnje, to razumejo kot čustveno pretiravanje; a sam ve, da je njegova izkušnja pristna in stvarna. Tudi marsikateri prostovoljec je že rekel, da s svojim delom za druge več pridobi za svoj razvoj, kot izgubi.
Spoznanje o medsebojni soodvisnosti in odločilni vrednosti medsebojne pomoči je staro kakor človeštvo. Danes ga znanost o možganih, psihologija in druge vede potrjujejo z jasnimi spoznanji. Krizna situacija v družbi, kakršno pravkar preživljamo, nas ozavešča, da je zavestno učenje solidarnosti v vsakdanjem sožitju in sodelovanju pogoj za trajnostni razvoj. Pri metodi skupinskega socialnega učenja za lepše sožitje smo ga strnili v geslo: Če hočeš poskrbeti zase, pomagaj drugim; če hočeš pomagati drugim, poskrbi zase! Pandemija novega koronavirusa je huda bolezen – pod njenimi zavorami cvilijo kolesa svetovnega gospodarstva in družbe, pospeševana naglica ljudi se upočasnjuje. Pandemija novega koronavirusa je tudi dragocena učna ura za ves svet – ob spopadanju z njo se ozaveščamo, kako odločilna je solidarnost in da se jo je mogoče učiti samo v praksi, ko čuteče pomagamo nemočnemu človeku in ko hvaležno prejemamo pomoč od drugih. Kakšen paradoks: pandemija hude bolezni je planetarna učna ura socialnega zdravja!
