Slovenci smo zelo dobro ozaveščeni o nevarnostih sončnih žarkov, prepoznamo nevarne spremembe na koži in kožne rake, pravi dr. Igor Bartenjev, specialist dermatovenerologije. To pomeni, da ljudje hitro reagiramo na spremembe na koži in obiščemo osebnega zdravnika, ki pa se pogosto znajde pod pritiskom in izdaja napotnice za specialistične preglede, tudi ko to v resnici ne bi bilo potrebno. Res pa je, da ravno zaradi navedenega odkrivamo melanom, najbolj nevarno obliko kožnega raka, v zgodnji fazi, zato je preživetje pacientov izredno visoko.
Pred nami je sezona bolj ali manj namernega izpostavljanja soncu. Sonce je zaradi vitamina D izjemno pomembno za človekovo telo, pri čemer mora biti slednje izpostavljeno žarkom brez zaščite. Hkrati pa je sonca za kožo hitro preveč. Kako se torej obnašati na soncu, da zadostimo vsem potrebam in omejitvam?
Če bi vprašali sto dermatologov, ne bi dobili sto enakih odgovorov. Sonce za kožo pomeni napad, pred katerim se mora ta braniti z različnimi mehanizmi. En od načinov je zadebelitev rožene plasti, drug je tvorjenje pigmenta melanina, torej porjavelost, ki je filter za sončne žarke. Koža ima tudi tako imenovane reparacijske encime, ki popravljajo škodo, nastalo zaradi UV žarkov. Četrta zaščita je sproženje antioksidativnih mehanizmov. Skratka, sonce je za kožo škodljivo.
Celostno gledano pa ni nujno tako preprosto. D vitamin sicer lahko dobimo tudi brez sonca, s pomočjo farmacevtskih pripravkov, res pa je, da strokovnjaki ugotavljajo, da je D vitamin, ki se pod vplivom sončnih žarkov ustvari v telesu, bolj učinkovit proti srčno-žilnim in rakastim boleznim. Ljudje, ki so bolj izpostavljeni soncu, naj bi manj zbolevali za srčno-žilnimi in rakastimi boleznimi, z izjemo seveda rakov kože.
Nenazadnje tudi pri zdravljenju določenih bolezni uporabljamo sončne žarke, na primer pri luskavici se stanje na soncu izboljša, enako je pri atopičnem dermatitisu. Najti je treba ravnovesje med dobrobitjo in škodo, kot pri vseh drugih stvareh.
Torej dermatologi v celoti odsvetujete izpostavljanje soncu?
Večina dermatologov povsem odsvetuje izpostavljanje soncu. Nekateri kolegi se ob sončnih dnevih ne želijo niti vozit s kolesom. Sam nisem takšen, rad sem na prostem, hodim, igram tenis, jadram. Vseeno pa pazim na zaščito pred soncem. Rekel bi, da je doza tista, ki naredi strup. Torej, vsako pretiravanje je škodljivo.
Kako prevelika izpostavljenost soncu vpliva na celice in na kožo?
Ultravijolični žarki vplivajo na jedrne kisline v celicah in jih poškodujejo. Nastalo škodo naš organizem večinoma popravi s prej omenjenimi reparacijskimi encimi. Deloma pa se poškodbe v celici kopičijo in celica se v skrajni fazi lahko spremeni v rakavo.
Na koži pa vidimo takojšnjo škodo, ki jo povzroči sonce, to so denimo opekline. Poznamo tudi fototoksične ali fotoalergijske bolezni, kar pomeni, da določeno zdravilo, ki ga jemljemo, spremeni dovzetnost kože in že manjša izpostavljenost soncu lahko povzroči precejšnjo reakcijo.
Pozne posledice sončenja pa so tiste, ki so posledica kopičenja takšne škode. Koža si zapomni. Skrajna posledica pretiranega izpostavljanja soncu je večja verjetnost za pojav kožnega raka.
Za maligni melanom, ki je rak kože in ki nikakor ni povezan samo z izpostavljenostjo soncu, so, kot kaže, pomembne tudi enkratne močne sončne opekline. Za druge vrste rakov kože pa je bolj pomembno »seštevanje« škode, torej dolgoletno izpostavljanje sončnim žarkom.
Zelo pomembno je, kako se koža odziva na sonce, kar je odvisno od tipa kože. Pri temnopoltih je manjša verjetnost zbolevanja za kožnim rakom, najbolj ogroženi so svetlopolti in svetlolasi, predvsem pa rdečelasi.
Med kronične posledice UV žarkov na kožo prištevamo tudi vpliv na kolagen, na elastična vlakna, na lojnice v koži, starostne pege, tanjšanje kože … Vse to povzroča staranje kože. Sonce ima na staranje kože zelo velik vpliv.
Kako delujejo sredstva za zaščito pred soncem?
Nekatera sredstva imajo samo fizikalne, druga samo kemijske filtre, tretja pa oboje. Sredstva s fizikalnimi filtri vsebujejo delčke, ki na koži delujejo kot nekakšna zrcalca, od katerih se sončni žarki odbijajo. Ko kožo namažemo s takšnim sredstvom, je površina običajno bela. Kemijska zaščitna sredstva pa so snovi, ki ob nanosu na kožo prodrejo v njene zgornje plasti. Ko žarki prodrejo proti celicam v povrhnjici, jih ti filtri »polovijo« in preprečijo poškodbe, ki bi sicer nastale na celicah.
Fizikalni filtri začnejo delovati takoj, ko se namažemo, kemijski pa šele po določenem času. Najboljša so seveda tista sredstva, ki vsebujejo zaščito proti UVA in proti UVB žarkom in imajo tako kemijske kot fizikalne filtre. Ljudje včasih poročajo o kožnih reakcijah, ki jih pripisujejo zaščitnim sredstvom, vendar so včasih vzroki tudi drugje.
Nekaj moramo reči še o zaščitnih faktorjih (SPF), na podlagi katerih običajno izbiramo sredstva za zaščito. Ta faktor pomeni sposobnost zaščite pred opeklinami in predstavlja mnogokratnik časa, ko smo lahko na soncu, ne da bi nas opeklo – v primerjavi s časom, ko bi nas opeklo brez zaščite. Denimo faktor 30 pomeni, da nas bo namesto v 10 minutah opeklo po 30-krat daljšem času. To je nekoliko zavajajoče, saj visok faktor ne pomeni, da sončni žarki kljub zaščitnemu sredstvu ne bodo povzročili druge škode – staranja kože, oksidativnega stresa …
Kljub temu je najbrž pomembno, da je ta faktor čim višji?
Na to vprašanje težko odgovorim. Če bi se z zaščitnim sredstvom s faktorjem 15 namazali po vsem telesu temeljito in enakomerno, bi bilo to dovolj za preprečitev opeklin. A dejstvo je, da se ne namažemo povsod enakomerno, da žarki padajo pod različnimi koti, da se znojimo, skačemo v vodo … Zato načeloma svetujemo višje faktorje.
Nisem pa prepričan, da bodo visoki zaščitni faktorji pri vseh ljudeh biološko dobro sprejeti. Reakcij je pri višjih faktorjih vendarle nekoliko več, kar je logično, saj morajo ta sredstva vsebovati več kemičnih in fizikalnih filtrov. Sam ne uporabljam sredstev z zelo visokimi faktorji.
Zakaj imajo torej zaščitna sredstva za otroke zelo visoke faktorje?
Sredstva za otroke so načeloma vsa hipoalergena, dodatno testirana, izpolnjevati morajo visoke standarde. Res pa je, da je otroška koža po eni strani bolj občutljiva, ima slabšo naravno zaščito, da je v njej več vode, je bolj nagnjena k opeklinam. Po drugi strani pa je ta koža tudi bolj prepustna. Visoki faktorji naj bi zagotavljali boljšo zaščito, res pa je, da se snovi v teh sredstvih v otroško kožo močneje vsrkajo.
Torej je najbolje, da otroci niso preveč izpostavljeni soncu?
To je najboljša rešitev za kožo, zagotovo. Pred časom sem v Gimnaziji Vič sodeloval pri raziskavi o izpostavljenosti dijakov soncu. Izkazalo se je, da je ta izpostavljenost relativno majhna. Mladi so malo zunaj, malo na soncu, dobro so ozaveščeni glede škodljivosti sončnih žarkov.
Dermatologi smo v Sloveniji zares veliko naredili glede te ozaveščenosti. Slovenci smo tudi za evropske razmere izjemno ozaveščeni glede raka kože, malignega melanoma, pigmentnih znamenj. V naši ordinaciji odkrijemo veliko malignega melanoma, ki je v čisto začetni fazi.
Tako dobra ozaveščenost lahko negativno vpliva na čakalne dobe za pregled pri specialistu. V Sloveniji je običajna praksa, da ob sumu na kožne spremembe osebni zdravnik napiše napotnico za specialista.
Družinski zdravniki so razmeroma dobro usposobljeni za zgodnje odkrivanje rakavih sprememb. Udeležujejo se izobraževanj, poznajo dermoskopsko diagnostiko, znajo tudi izrezati znamenje. Res pa je, da paciente pogosto napotijo k specialistu, ker se bojijo spregledati nevarno spremembo, so preobremenjeni in pod pritiskom pacientov.
Sam ocenjujem, da se zdravniki prepogosto odločajo za napotitve k specialistu in si premalo zaupajo. Ljudje pogosto pridejo na pregled z napotnico "zelo hitro" zaradi suma na maligno spremembo, pa se izkaže, da gre za popolnoma nenevarno spremembo. Kljub omenjenemu moramo jemati zdravnikovo napotitev v skrbi za pacienta resno, resnost spremembe pa lahko ugotovimo šele na podlagi pregleda.
Slaba stran ozaveščenosti je gotovo ta, da je število ljudi, ki čakajo na specialistični pregled, preveliko, sploh v ljubljanski regiji, kjer samo še štiri ustanove, od tega dve zasebni, opravljamo dermatološke preglede z napotnico.
Poudariti moram, da čakalne dobe niso nastale zato, ker dermatologi ne bi želeli pregledati pacienta, kot številni zmotno mislijo. Problem je v premajhnem številu izvajalcev dermatoloških pregledov, saj so tudi številni kolegi z zasebnimi ambulantami koncesijo vrnili.
Kdaj je torej čas za obisk zdravnika oziroma dermatologa?
Opozorilni znak je zagotovo pojav ranice na koži, ki se ne zaceli dva ali tri mesece. To je lahko predstopnja raka ali pa že kožni rak. Te spremembe običajno niso usodne.
Druga vrsta so pigmentne spremembe. Pri diagnostiki teh se je pomembno držati kriterijev ABCDE: Asymetry ali asimetrija, Borders oziroma omejitev, Colours oziroma barve, Diameter ali premer, Evolution oziroma razvoj. Najprej se je smiselno osredotočiti na premer. Če znamenje ni veliko vsaj 5 milimetrov, je verjetnost za razvoj melanoma relativno majhna. Če pa je znamenje tako veliko in se še povečuje, je to signal za obisk zdravnika. Opazujemo tudi morebitno asimetričnost, pravilno zamejenost, ali se pojavljata tudi črna in vijolična barva, hitrost spreminjanja. Če nastanejo spremembe čez noč ali v nekaj dneh, potem ne gre za melanom. Pri tem so spremembe vendarle počasnejše.
Kakšen pa je trend pojavnosti kožnih rakov?
Prebivalstvo se stara in večina kožnih rakov je značilnih za starejšo populacijo. To velja predvsem za epitelne maligne tumorje. V svoji ordinaciji vsak dan obravnavam paciente s takšnimi kožnimi raki.
Maligni melanom pa je tisti, ki ga v začetku lahko zamenjamo z navadnim pigmentnim znamenjem. Trend pojavnosti tega raka zelo narašča, včasih je naraščal celo najbolj med vsemi raki. Leta 1800 je bila možnost, da enkrat v življenju zbolimo, 1:1300, danes je približno 1:40. Se je pa hkrati zelo izboljšala diagnostika.
Sam letno izrežem številne melanome. Med vsemi temi pacienti je manj kot 10 odstotkov tistih, ki morajo nadaljevati s posegi na onkologiji, ker se je rak že razširil, v povprečju en na leto pa za posledicami raka umre.
Velika večina teh pacientov pride na pregled brez napotnice in predhodnega obiska osebnega zdravnika.
Kozmetična industrija razvija vedno nove izdelke za nego kože. Kako pametno izbrati med vsemi?
Do 2. svetovne vojne skorajda ni bilo kozmetike na trgu. Za množično uporabo se je začela pojavljati šele v 60. letih prejšnjega stoletja. Danes je vedenje o koži in tudi o trženju zelo napredovalo, podobno kot pri sredstvih za zaščito pred soncem. Prav je, da kozmetiko uporabljamo, vendar pa ne moremo postaviti univerzalnega pravila, kaj in na kakšen način.
Zaupanja vrednih blagovnih znamk je danes veliko. Večina njihovih preparatov je klinično in drugače testiranih in varnih. So si pa tudi zelo podobni.
Pri uporabi kozmetike je pomembno vedeti predvsem to, kakšen tip kože imamo. Pri tem je pomemben podatek o osnovnem tipu kože in tudi o starosti, saj se potrebe kože skozi življenje spreminjajo.
Rezultatov ne bomo videli v dveh tednih, ampak skozi leta ali desetletja. Res pa je, da rezultat ne bo posledica samo uporabe kozmetike, ampak življenjskega sloga posameznika.
Pravite, da je pomembno poznati svoj tip kože, vendar pa to ni tako preprosto.
Res ni. Tudi ljudje, ki se ukvarjajo s kožo, delajo napake. K nam prihajajo pacienti, ki se jim koža lušči, prepričani, da imajo suho kožo, pa to ne drži. Prhljaj je skoraj vedno povezan z mastnim lasiščem, čeprav se lasišče lušči.
V splošnem lahko rečemo, da imajo ženske po menopavzi, moški pa po 50. letu po okončinah suho in stanjšano kožo. Kar se tiče obraza, je koža na čelu in srednjem delu obraza pogosto mastna, po vratu skoraj nikoli.
Dejstvo pa je, da suha ali mastna koža ni bolezensko stanje in da je uporaba kozmetike zgolj nega, ne terapija. Nemalokrat ta nega zaide v kompliciranje, ki bi ga sam označil za nekoliko pretiranega. Sprijazniti se je treba, da se pač staramo, da časa ni možno ustaviti ne z nego ne z operacijami. Sam trenutno uporabljam neko otroško kremo za suho kožo in zdi se mi odlična.
Kaj pa nega dojenčkov in majhnih otrok? Ali ti sploh potrebujejo nego s kremami in številnimi drugimi preparati, ki so na voljo?
Z visokim standardom, ki ga v Sloveniji zagotovo imamo, se zelo dviga odstotek določenih bolezni pri otrocih. Ena od teh je atopični dermatitis, ki ga v slabše razvitih državah tako rekoč ne poznajo. Pri tej bolezni gre za okvarjeno barierno funkcijo kože, k čemur prispeva tudi prav pretirana skrb za kožo in njena nega. Od centralne kurjave in klime do vsakodnevnih kopanj, mazanj in tako naprej. Otroke je treba negovati, a pretiravanje se lahko obrne v škodo za kožo.
