Za dobro ali slabo hrbtenico se lahko zahvalimo svojim staršem.
Specialist kirurg za poškodbe in obolenja hrbtenice, ki je doktoriral na temo »Degeneracija medvretenčne ploščice in poskus regeneracije le-te«, je svojo poklicno pot začel v Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana, trenutno pa vodi kliniko MD Medicina – Sanatorij Ljubljana. Je član Vertebrološkega združenja Slovenije ter Ameriške akademije hrbteničnih kirurgov, v zanimivem pogovoru pa je razbil kar nekaj mitov o hrbtenici.
Ste specialist za poškodbe in obolenja hrbtenice, najbolj zapletenega in najpomembnejšega dela skeleta. Zakaj je zdrava hrbtenica tako pomembna oz. kako vpliva na druge dele telesa?
Zdrava hrbtenica je pomembna zaradi več razlogov. Je nosilni steber našega telesa, sestavljen iz številnih gibljivih segmentov, ter hkrati kanal, kjer potekajo živčne poti od glave do okončin. Poškodbe, degenerativne spremembe, vnetja in novotvorbe na hrbtenici lahko privedejo do bolečin v hrbtu ter poškodb živčnih vlaken, kar v najhujših primerih lahko povzroči hudo telesno okvaro.
Če se travmatologi ukvarjajo s svežimi poškodbami hrbtenice, se ortopedi v glavnem z degerativnimi obolenji hrbtenice. Katero je najpogostejše?
Najpogostejša je starostna obraba medvretenčnih ploščic, ki kasneje vodi do sprememb na malih sklepih hrbtenice. Najpogostejši simptomi obrabljene hrbtenice so bolj ali manj pogoste bolečine v hrbtenici, ki jih večinoma zdravimo konservativno – po krajšem počitku in protibolečinski terapiji bolečina navadno mine sama od sebe.
In če bolečina ne mine sama od sebe?
Če pa se bolečina ponavlja oz. vztraja predolgo in postaja intenzivnejša, je treba opraviti diagnostiko. Optimalna je magnetnoresonančna preiskava hrbtenice, ki razkrije tako stanje kostnih kot mehkotkivnih struktur hrbtenice, kot so medvretenčna ploščica, vrečka z živci, sami živci ter ligamentarne strukture.
Pogost vzrok za bolečine v križu je zdrs medvretenčne ploščice oziroma hernija diskusa.
Zagotovo. Ob hujši obrabi pogosto pride do izbočenja in zdrsa oz. hernije medvretenčne ploščice. Posledica je lahko utesnitev živčnih struktur, kar poleg bolečine v hrbtenici povzroča tudi bolečine in/ali mravljinčenje v roki ali nogi, odvisno od dela hrbtenice, kjer je poškodba nastala. Hernija se v večini primerov prav tako pozdravi s počitkom in protibolečinsko terapijo, v določenih primerih še s fizikalno terapijo, po kateri se bolnik lahko vrne v delovno oz. aktivno okolje. V težjih primerih pa lahko pride do hujših poškodb živcev z oslabelostjo prizadete mišične skupine ali celo do tako imenovanega sindroma konjskega repa, kjer so živci tako utesnjeni, da se poleg hudih bolečin v ledvenem delu hrbtenice in oslabelosti nog pojavi tudi nezmožnost zadrževanja urina in blata. Takrat je nujna takojšnja operacija, s katero sprostimo živce. Izid operacije je v tem primeru vprašljiv, saj je poškodba lahko, kljub hitri intervenciji, nepopravljiva.
Velikokrat se omenja tudi osteoporoza oz. bolezen krhkih kosti, ki pogosto rezultira v zlomih vretenc.
Res je. Osteoporotični zlomi na hrbtenici so pogosti. Navadno se zgodijo že ob minimalni travmi, saj do zloma vretenca lahko pride že ob premiku v postelji ali kašlju. Pojavijo se hude bolečine, največkrat v predelu prehoda med prsno in ledveno hrbtenico. Osteoporotični zlom vretenca je praviloma vedno stabilen, kar pomeni, da se vretence posede samo vase, redko so zaradi te vrste zloma prizadete živčne strukture. Tak zlom po navadi rešujemo konservativno, tj. z analgetiki in ortozo, če pa so bolečine prehude, zlome rešujemo tudi kirurško. V zadnjih desetletjih je zelo uspešna operativna metoda, ki se imenuje vertebro ali kifoplastika, s katero poškodovano vretence v lokalni anesteziji s pomočjo debele igle napolnimo s kostnim cementom. Pozitivna posledica posega je, da bolečina takoj mine.
Omenjate operacije hrbtenice. Jih pogosto izvajate?
Ob odsotnosti nevroloških znakov, vnetja ali novotvorbe nujna operacija hrbtenice zame ne obstaja. Zelo redko jo sam predlagam bolniku. Po navadi zanjo prosijo bolniki sami, ko ne zmorejo več prenesti bolečine ali pa jih ovira gibalna omejenost. Na srečo kar 90 % bolnikov v naši ambulanti ne potrebuje operacije.
Kateri bolniki pa nujno potrebujejo operacijo?
Operacijo na primer potrebujejo bolniki z napredujočo nevrološko simptomatiko, večina s potrjeno maligno boleznijo hrbtenice (vsaj biopsijo za opredelitev bolezni), bolniki s hujšo, napredujočo deformacijo hrbtenice, bolniki z vnetji na hrbtenici, ki v primeru nezdravljenja lahko privedejo tudi do hudih deformacij, nevroloških okvar, sepse in posledično celo smrti!
So operacije hrbtenice dandanes manj invazivne?
So. Na primer pri ukleščenem živcu zaradi diskus hernije gre v bistvu bolj za poseg kot večjo operacijo. Poteka v splošni anesteziji, rez je dolg približno dva centimetra, v zadnjem času pa uvajamo tudi endoskopsko zdravljenje, po katerem je tudi čas okrevanja še krajši. Seveda pa izvajamo tudi zahtevnejše instrumentirane operaci je, ob kater ih moramo poleg sprostitve živca hrbtenico z različnimi instrumenti ter pripravki tudi stabilizirati in zatrditi. Pri operacijah pride kdaj tudi do situacije, ko moramo opraviti osteotomijo – hrbtenico v točno določenem delu presekati, izrezati del vretenca in jo v popravljenem položaju učvrstiti s posebnimi vijaki in palicami.
Presek hrbtenice se sliši zelo invazivno …
Ta poseg je potreben le pri hudih def o rmaci jah, na pr imer ob napredovalnih revmatskih obolenjih, ko hrbtenica zatrdi v neugodni kifozi oz. sključenem položaju. Bolnik je pred operacijo zelo prizadet, zaradi spremenjenega težišča telesa ne more več hoditi ali hodi s pokrčenimi koleni ter nagnjeno medenico. To so res kompleksne operacije, a če lahko občutno izboljšajo kakovost bolnikovega življenja, kar je cilj vsake operacije, je tveganje poplačano.
Vse težave s hrbtenico pa niso le posledica degenerativnih sprememb, ki se začnejo nekje po 20. letu starosti, kajne?
Res je. Nekatere deformacije hrbtenice so že prirojene ali pa pridobljene v zgodnejšem delu življenja bolnika. Ena takih deformacij je skolioza oz. ukrivljenost hrbtenice vstran s sočasnim vrtenjem vretenc, ki je lahko bodisi prirojena bodisi posledica živčno-mišičnih bolezni ali pa nastane v zgodnji puberteti. Vzrok za nastanek zadnje deformacije še danes ni odkrit, se pa na področju otroške patologije z njenimi posledicami ukvarjajo subspecialisti . Druga pogosta deformacija, ki je lahko prirojena ali pridobljena, je spondilolisteza ali zdrs vretenca, ko zaradi oslabljenih zadajšnjih struktur hrbtenice ali hude degeneracije zgornje vretence začne drseti naprej in povzroči zožitev spinalnega kanala. Omenil bi še degenerativno stenozo, ki jo povzročajo tvorbe kostnih izrastkov, posedanje medvretenčnih odprtin in zadebelitve sklepnih struktur. Vse skupaj namreč zmanjša prostor za živce, ki ne zmorejo več nemoteno prevajati impulzov iz možganov. Na stenozo pomisl i te, če med hojo po določeni prehojeni razdalji (t. i. klavdikacijska razdalja) v nogah začutite bolečino, ki po nekaj minutah počitka izzveni. Največkrat se pojavi pri mlajših upokojencih, ki začnejo delati na sebi in živeti aktivneje v smislu gibanja. Zanimivo je tudi, da bolniki s spinalno stenozo lažje hodijo v breg ter vozijo kolo, saj se ob drži naprej hrbtenični kanal nekoliko odpre in zmanjša pritisk na živčne strukture.
Omenjate fizično aktivnost. V kolikšni meri vpliva na zdravje hrbtenice?
Zagotovo vpliva na naše počutje, saj se ob izvajanju nam ljube fizične aktivnosti zmanjšuje stres in povečuje izločanje endorfina oz. hormona zadovoljstva, ki deluje kot neke vrste analgetik. Ni bilo pa še signifikantno dokazano, da bi bila zaradi zdrave drže in čudežnih anatomskih ležišč rentgenska slika naše hrbtenice boljša.
Kar pomeni?
Kar pomeni, da se za dobro ali slabo hrbtenico lahko zahvalimo svojim staršem. Menim namreč, da je obraba hrbtenice zgolj in le gensko pogojena. A ne smete me narobe razumeti – kot sem že prej dejal: aktivnost je vedno boljša kot neaktivnost. Saj veste, da obstaja dokaj močna korelacija med stresom in percepcijo bolečine v hrbtu, in če gibanje ugodno vpliva na zmanjševanje stresa, bo tudi bolečin v hrbtu manj. Ne bo pa zaradi tega obraba naše hrbtenice manjša. To dokazuje tudi skandinavska raziskava iz 90. let prejšnjega stoletja, v kateri so na primerih enojajčnih dvojčkov s popolnoma različnimi življenjskimi slogi ugotovili skorajda identično stanje njihove hrbtenice.
Zelo zanimivo. Če bi torej vsak dan namenili pet minut za bolj prožno hrbtenico oz. boljše počutje, kaj v tem času narediti?
Delajte tisto, kar vam ustreza. Raztegnite se, naredite predklon, zaklon, se vzravnajte, ramena potisnite nazaj ter mislite na kaj prijetnega, pozitivnega. Spreminjajte položaj, naj vam bo udobno. Tudi živali med počivanjem v iskanju sproščenosti pogosto menjajo položaje, ne ležijo vzravnano. Pet minut je čudovito. Zaradi njih se bolje počutimo.
Čedalje več otrok se vse bolj zgodaj podaja na profesionalno športno pot. Lahko v kakšnih primerih to negativno vpliva na hrbtenico?
Spet se vračava h genski zasnovi. Ta odloča, ali bo recimo otrok, ki se ukvarja s športno gimnastiko al i drugim športom, ki zahteva ponavl jajoče se upogibe nazaj, nastopal na manj pomembnih tekmah ali pa bo postal olimpijski prvak. Žal pogosto opažamo, da otrok sam ali pa starši nočejo razumeti, da njegova hrbtenica vrhunskih rezultatov ne dovoljuje.
Kaj v takem primeru svetujete?
Menim, da tak otrok ne more več trenirati na profesionalni ravni in svetujem premislek o smiselnosti takega početja. Krasen rekreativni atlet in predvsem zdrav človek, brez bolečin, si namreč lahko tudi brez olimpijske medalje.
Lepo sporočilo mladim in njihovim staršem. Kakšno tveganje za razvoj bolezenskih stanj hrbtenice pa predstavlja šport pri starejši populaciji?
Če se osredotočiva na populacijo nad 50 let oz. pozna srednja leta, pri opisu stanja tkiv v hrbtenici pri tej starosti rad uporabim primerjave z drevesno vejico. Ko je vejica mlada in zelena, jo lahko upognemo skorajda v krog. Ko pa se vejica posuši, se lahko zlomi že pri najmanjšem upogibu. No, na podoben način se stara naša hrbtenica in postaja vse bolj rigidna. To pomeni, da bodo v primerjavi z mlajšo osebo posledice visokoenergetske poškodbe za starejše osebe lahko že fatalne. Poznam veliko primerov, ko so se stvari tragično končale. Tudi s paraplegijo in smrtjo. Zato generaciji nad 50, ki se še loteva ekstremnih špor tov, svetujem temeljito predpripravo ter predvsem pamet v roke.
