Z leti se vse spremeni, nasmeh pa ostane!
Kdorkoli je Alenko Godec imel srečo videti in poslušati v živo, ve, kaj je njen zaščitni znak: tople, modre oči in srčen, iskren nasmeh, ki ga je nemogoče zaigrati. Prav gotovo jo ljudje zato spremljajo že dobra tri desetletja; nekoč le skozi glasbo, zadnja leta pa tudi skozi muzikale. Ko sva se srečali, je bil siv, deževen in hladen novembrski dan, a ji je uspelo vzdušje nemudoma preobrniti. Kot je energična sama, je energično tudi njeno govorjenje. A čeprav govori veliko, ne govori tjavdan in nikakor ne v prazno.
Kako prenašate novembrsko vremensko žalost?
November začnem z rojstnim dnevom, ampak priznam, da velikokrat upraviči status najturobnejšega meseca. Letos sem ga popestrila s predstavo Nune v akciji, s katero gostujemo po vsej Sloveniji, in z novo posvojeno psičko Lucy, tako da sivino nekoliko lažje prenašam.
Življenje ste si uredili, za sabo imate 31 let izjemne kariere in, zdi se, zadovoljnega življenja. Ste zdaj v najboljših letih?
Če pomislim na to, da sem zdrava in da lahko delam to, kar me veseli, lahko odgovorim z da. Lahko bi rekla, da zlata leta še trajajo, čeprav moram priznati, da se je včasih težko pogledati v ogledalo; gube se kar množijo. Odkrito priznam, da se staranja ne veselim in da nisem vsak dan zadovoljna s sabo. Si pa skušam ta leta polepšati, kolikor se da. Ne prisegam na lepotne posege, še vedno se mi zdi nasmeh najlepši lepotni »poseg«. Vse drugo se spremeni, nasmeh pa ostaja. Poleg tega je zadovoljstvo, izraženo z nasmehom, iskreno, temu vsak verjame. Ko si pri 55 popolnoma gladek in brez znakov staranja, temu ne verjame nihče. Jaz pa imam rada odprtost, želim, da mi ljudje verjamejo. Sem, kakršna sem, 55 let se je nabralo in trudim se jih nositi ponosno.
Se vam zdi, da v družbi manjka naravnosti in iskrenosti?
To je odraz časa. Ne zmoti me tako, da si starejše gospe želijo, da bi bile videti mlajše. Da tridesetletnica govori o tem, kako se še vedno počuti mlado, pa je kar smešno. Zakaj se ne bi počutila mlado, če JE mlada? Najbrž je to zaradi splošnega poveličevanja mladosti, lepote in popolnosti, ampak se mi zdi, da se vse bolj spet vračamo, da vse raje vidimo naravne reči. Ko gre kakšna situacija v družbi čez mejo, kakor je šla po mojem mnenju zdaj, se slej ko prej vrne. Zavedam se tega časa in ga sprejemam, ne morem pa reči, da se identificiram z njim.
Zdaj lahko verjetno zelo objektivno pogledate v svoja mlada leta, ko ste kot komet zasijali s pesmijo Tvoja, ki je še danes zelo posebna. Česa takrat še niste vedeli ali se zavedali?
Uf, marsičesa – profesionalno in osebno. Nad mano je očitno bdela neka srečna roka. Ko se mi je leta 1988 zgodil ta nenadni uspeh, nisem niti vedela, kaj me je doletelo. Seveda sem si uspeha srčno želela, ampak me je presenetil. Bila sem novinka, imela pa sem talent, zanos in vnemo. Takrat je bilo precej drugače kot danes, moralo te je slišati pravo uho, da si prišel na plano, da so te ljudje lahko slišali po radiu, videli na televiziji. Zase sicer težko rečem, ampak moral si imeti »tisto nekaj«.
Ko se govori o vašem glasu in interpretaciji, skromnost res ni potrebna! Se vam ne zdi, da je zdravo, da si priznamo svoje vrline?
Res je, ampak Slovenci že po naravi želimo biti skromni in nas kdaj to tudi »tepe«. Da, lahko rečem, da sem zelo hvaležna in se zavedam, da imam v sebi nekaj posebnega, sicer ne bi tega delala že tako dolgo.
Verjetno pa se danes stvari lotevate drugače, kot ste se jih pred tridesetimi leti.
No, v resnici nikoli nisem bila zaletava in sem raje stvari dobro premislila. Morda mi tudi zato ni za veliko stvari žal. Sploh v zadnjem desetletju, po plošči So najlepše pesmi že napisane, pa sem se sploh umirila. Prioritete sem si razporedila. Ne dajem veliko intervjujev, svoje projekte izbiram še bolj premišljeno. Naučila sem se reči ne.
In prav to je zdravo, kajne?
Vsekakor. Čez leta se naučiš presoditi, kaj je potrebno in kaj ni. Brez slabe vesti rečem tudi ne.
Poleg telesnega zdravja je torej treba skrbeti tudi za mentalno.
Umirjenost, pomirjenost in možganska telovadba so osnova. Športno sicer nikoli nisem bila pretirano aktivna, čeprav priznam, da bi morala biti bolj, kot sem trenutno. Tudi z leti je to vse bolj potrebno, ker se telo res hitro spreminja. Imam pa izjemno rada sprehode. Na Rožnik grem rada in moj mož pravi, da imam kar hud tempo. Tudi na predstavah pokurim precej energije. Nisem pa človek za tek ali pretirano intenzivne vadbe. Po porodu, pred desetletji, so se kilogrami začeli nabirati in sem se naposled odločila, da je dovolj. Takrat sem celo delala s trenerjem in sem tudi občutno shujšala, a priznam, da ni bilo lahko. Je bilo pa vredno – počutila sem se odlično. Sem pa po naravi užitkarica, nerada hitim ali se izčrpavam samo zato, da bom nekaj dosegla, ampak raje grem na dolg sprehod in si na poti domov v miru privoščim kavico. Tudi to pride z leti.
Smisel življenja so ne nazadnje majhni užitki, kajne?
Drži. Skozi dan nabiram majhne, lepe trenutke. Vedno bolj jih cenim, vsak dan si prizadevam, da se mi zgodi kaj lepega. Saj ne uspe vedno, ampak čar in bistvo življenja so lepi trenutki, za katere pa se moramo v prvi vrsti potruditi predvsem sami. Zavedam se, da je moj privilegij, da lahko delam, kar delam. Za to sem zelo hvaležna. Res pa je tudi: če si negativno nastrojen, ne moreš priklicati pozitivnih stvari, ko razmišljaš pozitivno, pa te najdejo same od sebe. Seveda te ujamejo tudi slabe stvari, a če si pozitiven, jih lažje sprejemaš, lažje si dopoveš, da bo prej ali slej minilo.
Je pa včasih kakšno težavo vseeno težje sprejeti.
Da, recimo menopavzo. Priznam, da je to kar težko obdobje. Sicer nikakor nisem tabletomanka, a za premostitev teh težav brez slabe vesti uživam hormonsko terapijo. Zakaj si ne bi olajšala življenja, če si ga lahko? Dala sem prednost kakovosti življenja in stvarem, ki jih rada počnem.
Imate sina. Kaj se vam zdi najpomembnejše, kar ste mu lahko v življenju dali?
Mislim, da je najbolj bistven občutek varnosti in zaupanje, ki sva mu ga poskušala z možem privzgojiti. Vedel je, da lahko vedno pride do naju in nama pove kar koli in da ima dom, ki mu je in bo vedno varno zatočišče, kar koli naredi in kar koli se zgodi. Ni pa bil težaven otrok. Pomembno pa se mi zdi tudi, da nama je uspelo, da je empatičen do ljudi in drugih živih bitij. Ker ni brezbrižen in se ga dotaknejo stvari, mu je morda v tem, zelo drugačnem svetu, malce težje. Ampak mislim, da je empatija preveč pomembna, da je otrokom ne bi privzgojili. Ko gledam sina, kako je nežen s kužki, pa tudi z mano in z možem, si rečem: uspelo nama je, čudovit fant je. Saj je bila puberteta s preizkušanjem vsega, kar spada k odkrivanju življenja, in z možem sva se takrat velikokrat vprašala, kje sva zgrešila, ampak potem vidiš, da so to malenkosti. Bistvo je, da se imamo radi in si zaupamo. To je najbolj trdna osnova družine. Mislim, da je občutek varnosti v času neprestane negotovosti, ki nas obkroža, za otroke izjemno pomemben.
Ali se kdaj zgodi, da si doma na glas navijete glasbo in norite po stanovanju?
Vse manj. Vedno bolj uživam v tišini, ustreza mi. No, če se pripravljam na koncert ali predstavo, pa je tišine seveda manj. Takrat je treba vaditi tudi na glas.
Kaj pa vas razžalosti ali razočara? Česa res ne prenesete?
Da ljudje na pamet in preko meje dobrega okusa ocenjujejo drugega. A to pove veliko o njih samih, o meni pa nič. Zelo me zaboli tudi zloben odnos do soljudi in živali, tega ne bom nikoli sprejela. Vsakič znova me razjezi, ko vidim, česa so ljudje sposobni, in da kot družba tega ne znamo zajeziti. Veliko stvari se spreminja in pogosto mi ni všeč, kar vidim.
Tudi glasba je danes precej drugačna. So najlepše pesmi že napisane?
Mislim, da se še pišejo, samo manj časa si vzamemo za poslušanje. Namen glasbe ni poslušanje mimogrede. Za glasbo si je vredno vzeti čas, tako kot za vse stvari v življenju, ki štejejo.
