Kaj pa danes? Kako ste preživeli zadnji mesec in nekaj dni? Po čem si boste zapomnili ta čas? Če ste med tistimi, ki aktivno spremljajo dnevne novice in ne zamudite nobenih poročil, potem si kar mislim, v katero smer bi šel vaš odgovor. Če ste med tistimi, ki razmišljajo o bližnjih, o delu, o prijateljih, in večino časa porabite za dejavnosti, ki jih lahko opravljate v teh časih, boste imeli dovolj spominov, ki se bodo nanašali na vas, na vaše delo in dobre občutke, povezane z njim, ne pa takih, ki se bodo nanašali na zahtevne okoliščine in z njimi povezane neprijetne občutke.
Ljudje lahko razmišljamo pozitivno, kar pomeni, da v prihodnosti vidimo izzive in razmišljamo o načinih, kako bi jih rešili. Lahko pa razmišljamo negativno in v prihodnosti vidimo predvsem težave ter z njimi povezane neprijetnosti in katastrofe. V prvem primeru gradimo samozavest in pozitiven občutek lastne vrednosti. V drugem iščemo krivce za svojo nesrečo, se izogibamo odgovornosti in jo zvračamo na vse, ki se jih ne bojimo in nas ne ogrožajo.
Kako nam pozitivna miselnost pomaga upravljati družinsko življenje med samoizolacijo? Ko so minili prvi nekoliko bolj romantični dnevi, ko smo se predvsem bali novic o razširjenosti epidemije, vse druge obstranske stvari pa so bile bolj ali manj prijetne – delo od doma, več časa z bližnjimi, osebna razporeditev časa ... – smo se soočili z realnostjo, ki je nismo navajeni. Izzivi, ki naj bi trajali kakšnih 14 dni, morda malce podaljšani, so se spremenili v novo realnost. Vse bolj kaže, da bodo otroci večino obveznosti v drugi polovici šolskega leta opravili od doma. Zaključek bo morda v šoli, toda na to se ni zanesti. Kaj lahko naredimo, da bomo vsi skupaj preživeli tako, da bomo družino in družinske vezi okrepili.
Določite si kakovosten čas zase in za otroke. Kakor koli obrnemo, je treba najti način, da smo nekaj ur na dan popolnoma posvečeni svojemu delu. Razumem, da nekateri živite v enostarševskih družinah, drugi imate delovne obveznosti razporejene tako, da si ne morete pomagati med seboj. Še posebej je zahtevno skrbeti za predšolske otroke, ki delovnih navad še nimajo toliko razvitih, da bi lahko nekaj časa skupaj delali vsak svoje delo. V teh časih je treba začeti z drugega konca kot običajno. Običajno si razporedimo delo in čas, ki ostane, je na razpolago za zabavo in regeneracijo. Zdaj je treba najprej določiti čas za skupno druženje, za počitek, regeneracijo in zabavo. Vsak v družini naj ve, kdaj ima lahko čas samo zase in kdaj se pričakuje, da smo na razpolago drug drugemu. Ne pozabite, da je treba otroke narediti samostojne. Pomagajte jim, da bodo samostojno opravili vse stvari, ki so primerne njihovi starosti. Sedaj je idealen čas, da se osamosvojijo skladno s svojimi leti. Bodite ob njih, ustvarjajte prostor, v katerem se bodo počutili varno in krepili svoj občutek odgovornosti. Ne delajte namesto njih, tudi če bi tako privarčevali nekaj časa. Čas, ki ga bodo potrebovali za samostojno delo, bo seveda daljši, kot če obveznost opravite sami. Toda dolgoročno boste pridobili vsi. Vi čas, otrok samostojnost. Ne bodite človek, ki otroku narekuje rešitve. Ne delajte iz svojega otroka zapisnikarja. Naj dela naloge sam. Vaša naloga je, da ustvarjate prostor za to, da se otrok lahko osredotoči in dela nalogo. Nalogo pa naj naredi on.
Velik izziv v času, ki ga živimo, je samoizolacija. Če se odrasli s tem nekoliko lažje soočimo, pa otroci za kakovostno odraščanje potrebujejo vrstnike. Število stikov, ki jih otrok potrebuje za zdrav razvoj, je nekaj desetkrat večje od števila stikov, ki jih potrebuje odrasel človek, ki že ima dobro razvito identiteto in občutek o svojem mestu v družbi. Otrok potrebuje preštevilne interakcije z vrstniki, da razvije pravi odnos do sebe in družbe. Na tem področju otroci v tem času najbolj trpijo. Mi, ki smo običajno storilnostno naravnani, najprej pomislimo na izzive, povezane s šolo. Sam sem prepričan, da so veliko pomembnejši izzivi, povezani s socializacijo in odraščanjem. Zato je zelo pomembno, da znamo otroka usmerjati k socialnim stikom na način, ki je primeren za samoizolacijo. Seveda bo videti, da otroka porivamo natanko tja, od koder smo ga pred pandemijo vlekli. Na socialna omrežja. Pomembno se je pogovoriti z otrokom in mu razložiti, zakaj je treba ohranjati vsaj minimalne stike z vrstniki in prijatelji in kako pomembno je to zdaj, ko so socialni stiki omejeni, početi drugače.
V času samoizolacije bo prišlo do pogostejših stikov, interakcij v posamezni družini. Vsi odnosi in vse izkušnje ne bodo prijetni. Kako se soočiti z napetostmi, konflikti, nestrpnostjo? Pomembno se je zavedati, da nobenemu ni lahko. Pozornost in ljubezen je lahko deliti takrat, ko si jo nekdo zasluži. Toda ljubljenim ljudem delimo ljubezen in pozornost predvsem takrat, ko jo potrebujejo, ne ko si jo zaslužijo! V običajnem svetu smo drug z drugim vsi sladki takrat, ko nam je lepo, ko se počutimo dobro in ko ocenjujemo, da si bližnji našo ljubezen in pozornost zaslužijo. To je večinoma takrat, ko so za nas naredili kaj dobrega, in takrat, ko jim je hudo ali so bolni. Globina ljubezni se pokaže šele, ko se bližnji ne obnaša v skladu z našimi pričakovanji, mi pa vemo, da potrebuje našo bližino, pozornost in ljubezen. Sam sem najbolj potreboval ljubezen takrat, ko sem si jo najmanj zaslužil.
Če bomo znali to preprosto pravilo ljubezni vnesti v svoja življenja, bomo iz te preizkušnje izšli močnejši in bolj povezani. Razmišljajmo o tem, kaj lahko naredimo, da nam bo prijetneje, da bomo zmogli te dni preživeti povezani. Ne spremljajte dnevnih novic o tem, katero masko smo preplačali in za koliko. Obdajte se s pozitivno miselnostjo. Bodite kreativni pri presenečanju sebe in svojih bližnjih. Dovolite sebi in drugim tudi v teh časih občutiti veselje, navihanost in radoživost. Ljubljenim ljudem delimo ljubezen in pozornost predvsem takrat, ko jo potrebujejo, ne ko si jo zaslužijo!
