Ni pomembno le, kako živiš, temveč tudi, kako umreš
Kakor smo si ljudje različni, tako so tudi različna umiranja. Običajno o smrti nočemo razmišljati, vse dokler se ne srečamo s situacijo, ki ji nismo kos.
Biti poleg v času okoli konca nas opozarja, da smo minljivi, hkrati pa, da smo ljudje. Tu so vpletena globoka in tako močna čustva, da jih posameznik oz. družina doživljata z velikim naporom. Takrat je dobro vedeti, da je opcija tudi hospic: bodisi v obliki oskrbe na domu ali v za to specializirani enoti z namestitvijo.
Zgodovina hospica je dolga več stoletij. Na začetku so bili hospici skromna zavetišča na gorskih prelazih. Sprejemali so popotnike in romarje, gostoljubni pa so bili še posebej do nemočnih, bolnih in umirajočih. Hospic, kakršnega poznamo danes, pa je vzniknil v angliji kot pobuda za boljšo oskrbo umirajočih. Hitro se je razširil po svetu kot oblika humane podpore neozdravljivo bolnim vseh starosti in njihovim svojcem. Vse to s sočutjem, sprejemanjem in razumevanjem, da vsak posameznik izbere svojo pot.
Danes je bistvo hospica v celostnosti njegove oskrbe. Osebje oz. hospicev interdisciplinarni paliativni tim s prostovoljci usklajeno skrbi za fizične in tudi psihosocialne ter duhovne potrebe po meri vsakega posameznika. Osebje hospica usklajeno pomaga, vendar brez vmešavanja. Tim svojim uporabnikom zagotavlja varno okolje, v katerem človek lahko dostojanstveno in kakovostno živi, kolikor je le mogoče brez bolečin, v miru, do konca. Iz svojega delovanja pa nikakor ne izključuje svojcev, prav nasprotno – v ves proces jih aktivno vključuje. Podpira jih v procesih zaključevanja odnosov, v procesu žalovanja, ko se čutijo v družbi pogosto prezrte, zapuščene, potisnjene na rob. Ideja hospica je medsebojna ljubezen, učenje, kako v življenju delati odstavke, si vzeti čas za človeka, opustiti nepotrebno delovanje, biti zanj, kar največkrat ni lahko.
Hospic v svojem konceptu priznava koncept človeka vrednega življenja do zadnjega diha. Ljudje nismo samo telesa, ampak smo tudi socialna bitja, zato ne bi smeli govoriti samo o smrti, ampak o zaključevanju življenja. S svojim delovanjem si prizadeva, da socialna smrt ne bi prehitela fizične. Zato, ko govorimo o pravici do dostojanstvene smrti, govorimo pravzaprav o pravici do slovesa, o pravici zaključiti odnose s svojci.
Se bolj kot smrti bojimo slovesa?
V hospicu je dragoceno prav spoznanje, da vsak živi svoje življenje, v katerem se dogajajo srečanja. Ob nenehnem srečevanju z minljivostjo vsega se zavemo svoje minljivosti in tako lažje vzpostavimo pristne, zdrave odnose, tudi s svojimi bližnjimi.
Potrebe po namestitvah v času, ko ozdravitev ni več možna, zdravljene pa ni več smiselno, so velike in se bodo v naslednjih letih še povečevale. Mi jih razumemo kot spodbudo nam, da na tem področju nekaj naredimo.
Kot dosedanji donator Hiše hospica smo se odločili za dobrodelnost, to je podporo razvoju gibanja hospic. Da bi spodbudili razvoj dejavnosti in presegli dolgoletno agonijo reševanja problema preživetja Hiše hospica, smo s to vizijo ustanovili nov zavod Ljubhospic. Ljubhospic bo hudo bolnim in njihovim svojcem nudil brezplačno celostno hospic paliativno oskrbo v skladu z mednarodnimi standardi hospic paliativne oskrbe, brezplačno namestitev hudo bolnim in podporo njihovim svojcem.
Ljubhospic bo naravnan in vpet v skupnost mesta Ljubljane ter regije, prinašal bo novo kakovost na področje paliativne oskrbe. Z izkušenim timom, v ustvarjenem zaupanju in z odprtim odnosom bomo skušali zadovoljiti sleherno potrebo, tudi učenja dobre hospic paliativne prakse
Prostovoljstvo v hospicu je priložnost, da za bolnika in svojce naredite kaj dobrega v težkem obdobju njihovega življenja. Je tudi način, da spoznate nove prijatelje, podarite čas in znanja širši skupnosti in se naučite novih veščin.
