Že 17. leto zapored obeležujemo svetovni dan v podporo hospica in paliativne oskrbe. Letošnji motiv in fokus sta na poudarku sočutne skupnosti. To pomeni spodbujanje zainteresiranih skupnosti, da sočutno in s solidarnostjo pristopajo do ranljivih skupin in tako začutijo potrebe ljudi.
V Ljubhospicu se odzivamo na potrebe umirajočih in to prvenstveno pomeni s sočutjem, ljubeznijo in prisotnostjo. V čas priprave na slovo in zaključevanje odnosov vedno vabimo svojce, saj jim je ta pomembna izkušnja lahko temelj in hkrati pogoj za kakovostno življenje po smrti bližnjega. Zmožnosti svojcev so različne in čeprav ne zmorejo korakov, dobijo zavedanje, da so odnosi najpomembnejši, saj se nadaljujejo tudi po smrti.
V ritmu današnjega sveta, ko sta poudarjeni delovna storilnost in učinkovitost, je tudi časa za žalovanje čedalje manj. Žalost razumsko potlačimo nekam v globino, srce pa ostane ranjeno. Nekdaj so rituali žalovanja, kot so izmivanje umrlega, bedenje z molitvijo ali pogovori, pogreb, sedmina, darovanje maše za pokojne, povezovali skupnosti in žalujočim pomagali, da so svojo prizadetost lažje odžalovali. V Ljubhospicu vedno poudarjamo to zavedanje spoštovanja življenja in sprejemanje dostojanstva v procesu umiranja kot naravnega procesa, ki ni zgolj trenutni dogodek. Svet, v katerem živimo, pa bi smrt najraje zanikal ali jo umaknil iz javnega življenja. Kako pa bomo v skupnosti izrekali in delili vse, kar nam leži na duši, ali se naučili čustvovati in dostojno sobivati s sočlovekom?
Celostna hospic oskrba in paliativna oskrba skupaj s skupnostmi lahko izboljšata sposobnost odzivanja na potrebe najbolj ranljivih skupin v naši družbi. Sočutni smo v svoji podpori ljudem v težkih časih zahtevne oskrbe, blažilne terapije, umiranja in žalovanja. Program hospic in paliativna oskrba imamo v Sloveniji že več kot 13 let, a se ne izvaja za kronično bolne in umirajoče.
Za to potrebujemo usposobljeno strokovno osebje, človeškost v odnosih, čas, prostor in denar, a si državni odločevalci še vedno niso edini glede strategije paliativne oskrbe v državi. Zato opolnomočimo skupnosti, da rastejo in se razvijajo kot sočutna skupnost. Skrb drug za drugega ni le naloga zdravstvenih in socialnih storitev, temveč je odgovornost nas vseh.
