Ščitnica je žleza metuljaste oblike na sprednji strani vratu. V njej nastajata ščitnična hormona trijodtironin (T3) in tiroksin (T4), ki uravnavata presnovne procese v telesu.
Delovanje ščitnice nadzira hipofiza z izločanjem za ščitnico stimulirajoči hormon tireotropin (TSH). Ko je koncentracija T3 in T4 v telesu majhna, se izloča več TSH; ko so ravni visoke, se koncentracija TSH zmanjša.
Težave s ščitnico so pogostejše pri ženskah in se s starostjo povečujejo. Ob znakih in simptomih z določitvijo koncentracije ščitničnih hormonov v krvi potrdimo ali ovržemo bolezen.
Najpogostejša bolezen ščitnice je hipotiroidizem. Poleg primarne oblike bolezni zaradi nepravilnega delovanja ščitnice pride do pomanjkanja ščitničnih hormonov tudi po zdravljenju čezmernega delovanja ščitnice in zaradi drugih sekundarnih vzrokov, na primer zaradi pomanjkanja hormona hipofize tireotropina.
Simptomi in znaki pomanjkanja ščitničnih hormonov so različni in pogosto nespecifični:
• pridobivanje telesne mase zaradi upočasnjenih presnovnih procesov ter zaprtje,
• izpadanje las, krhki in lomljivi nohti, bolj suha koža in zmanjšano potenje,
• upočasnjeni srčni utrip, vpliv na delovanje srca in krvni tlak,
• utrujenost, počasnost, motnje dihanja v spanju, težka sapa med telesno vadbo,
• motnje spanja, zaspanost čez dan,
• nepravilnosti menstrualnega cikla pri ženskah, težave pri zanositvi in v nosečnosti,
• slabše prenašanje izpostavljenosti mrazu.
Navadno so simptomi blažji, če se bolezen razvija postopoma. Pri osebah s hudo obliko nezdravljene bolezni lahko na primer poškodba, okužba ali izpostavljenost mrazu sprožijo smrtno nevarno stanje, imenovano miksedemska koma.
Pomanjkanje ščitničnih hormonov navadno zdravimo z zdravili v obliki peroralnih tablet levotiroksina. Zdravljenje se uvede postopoma. Predvsem pri starejših in bolnikih z boleznimi srca je treba začeti zdravljenje z manjšimi odmerki, saj bi večji lahko povzročili neugodne neželene učinke. Pacienti morajo zdravila jemati vse življenje, in sicer na tešče, na prazen želodec, najmanj pol ure pred zajtrkom.
Po določitvi optimalnega odmerka lahko zdravnik priporoči spremljanje krvnih preiskav enkrat na leto ali po potrebi pogosteje.
Nikoli ne povečajte ali zmanjšajte odmerka zdravila brez predhodnega posveta z zdravnikom.
Odmerek zdravila je verjetno treba povečati, če se bolezen ščitnice poslabša, med nosečnostjo, če bolezni prebavil poslabšajo absorpcijo zdravila ali če se oseba zredi. Prehrana z veliko vlakninami, antacidi, ki vsebujejo kalcij ali aluminij, in tablete železa lahko motijo absorpcijo levotiroksina, zato jih je treba jemati ob drugem času dneva.
Hipertiroidizem pomeni čezmerno delovanje ščitnice. Pri osebah z Gravesovo boleznijo (bazedovka) protitelesa, ki se obnašajo kot tireotropin, spodbujajo ščitnico, da proizvede preveč ščitničnih hormonov. Ščitnica se poveča in nastane golša. Pri nekaterih pacientih se razvijejo težave z očmi, te so suhe, razdražene in izbočene, v hujših primerih lahko pride do dvojnega vida. V najhujši obliki se lahko vname vidni živec, kar lahko povzroči izgubo vida.
Do vnetja ščitnice (tiroiditis) lahko pride tudi po porodu ali po virusni okužbi. Zadnje povzroča bolečo, občutljivo in povečano ščitnico. Hipertiroidizem izgine, ko se virusna okužba izboljša, lahko pa mu sledi pomanjkanja ščitničnih hormonov. Koronavirusna bolezen 2019 (covid-19) je bila na primer povezana s subakutnim tiroiditisom.