Dehidracija pomeni izsušitev organizma zaradi pomanjkanja tekočine, zgodi pa se lahko zaradi različnih vzrokov. Ti se delijo na tiste, ki so posledica premajhnega vnosa tekočine, in tiste, ki so posledica prevelike izgube tekočine iz telesa.
Vodo in elektrolite vsak dan izgubljamo z znojenjem, dihanjem, odvajanjem urina in blata. Za vzdrževanje ravnotežja vode v telesu je nujno zadostno pitje tekočine, saj že blaga izsušitev z izgubo nekaj odstotkov tekočine vpliva na naše počutje in sposobnosti. Najprimernejša pijača za odžejanje in nadomeščanje izgubljene telesne tekočine je pitna voda.
Potrebe po tekočini se razlikujejo in so odvisne od spola, starosti, telesne teže in zdravstvenega stanja posameznika. Odrasel človek, ki je povprečno aktiven, naj bi na dan vnesel v telo 2–2,5 litra tekočine.
Čezmerna izguba tekočine najpogosteje nastopi zaradi bruhanja in driske, znojenja zaradi vročine ali telesne aktivnosti in ob večjih krvavitvah – zunanjih in notranjih – ter ob nekaterih bolezenskih stanjih z edemi in povečano prepustnostjo žilja. Izguba urina je lahko povečana tudi pri neurejeni sladkorni bolezni, boleznih jeter, ledvic in srca, ali pa pri zdravljenju z diuretiki.
Tudi nekatera živila in prehranska dopolnila ter zdravila lahko spremenijo barvo urina. Ob jemanju na primer nekaterih vitaminov B-skupine bo urin intenzivneje rumeno obarvan. V takih primerih barvna lestvica ni primeren pripomoček za oceno hidracije.
Samozdravljenje z nadomeščanjem vode in soli je primerno le ob znanih vzrokih izgube tekočine iz prebavnega trakta ali povečanega potenja zaradi vročine in telesne dejavnosti.
Dehidracija je lahko blaga, zmerna ali huda. Blaga dehidracija običajno ne povzroča težav. Če blage dehidracije ne zdravimo, se lahko poslabša. Huda dehidracija zahteva nujno medicinsko pomoč in je lahko nevarna, predvsem pri otrocih, pri katerih je tveganje izsušitve večje kot pri odraslih:
• skozi kožo izgubijo večji delež vode in soli in nimajo še dozorelega sistema regulacije telesne temperature z znojenjem,
• obstaja večja verjetnost, da bodo zboleli za virusnimi okužbami, ki povzročajo bruhanje in drisko,
• otroci pogosto ne pijejo dovolj, če imajo prebavne težave ali vneto grlo.
Pomembno je, da prepoznamo znake, ki kažejo na dehidracijo. Na to nas poleg temnejšega urina opozarjata tudi občutek žeje in redkejše uriniranje (npr. če je dojenčkova ali starostnikova plenica več kot 4–6 ur suha, vdrte mečave pri dojenčkih, razpokane ustnice pri starostnikih …).
Starejši ljudje imajo pogosto zmanjšan občutek za žejo, pogosto so tudi odvisni od skrbnikov in si sami ne morejo pomagati, ali pa ne prepoznajo nevarnosti dehidracije. Ko je poleti vroče, marsikdo pozabi, da telo zaradi potenja potrebuje več tekočine kot v hladnejših dneh. Zato je treba še posebno otroke in starejše opozarjati, naj pijejo dovolj, sploh če se telesno aktivni.
Da bi se izognili dehidraciji, priporočamo:
• Vnašajte tekočino v telo čez ves dan, tudi če niste žejni.
• Najbolje je piti vodo, ki ni premrzla, ali ohlajene čaje.
• Ob telesni aktivnosti je priporočeno pitje izotonične pijače, da ne pride do izgube elektrolitov.
• Preverjajte barvo urina. Če je zjutraj, ko vstanete, urin temen, je to lahko znak pomanjkanja vnosa tekočine. Če pijete
čez dan dovolj tekočine, je urin svetel.
• V vročih dneh je treba v telo vnesti več tekočine zaradi izgub s potenjem.
