Ime salvia izhaja iz latinskega izraza salvare - zdraviti. Kot dragocena zdravilna rastlina je užival ugled že v starem Rimu. Njegova domovina je Sredozemlje, danes pa ga vzgajamo po vsej Evropi in v Severni Ameriki.
Žajbelj raste kot do kolen visok, močno razvejan grm s sivozelenimi listi. Listi so debeli, hrapavi, na robu drobno nazobčani.
V zdravilne namene se uporabljajo listi in njihovi pripravki. Listi vsebujejo 1–2,5 % eteričnega olja z glavnimi učinkovinami tujonom (35–60 %), cineolom in kafro. Vsebujejo tudi grenčine in triterpene.
Uporaba
Deluje antiflogistično oz. protivnetno. Uporablja se predvsem pri vnetnih obolenjih ustne votline in žrela v obliki izpiranja in grgranja. Za preprečevanje vnetij grla se uporabljajo tudi žajbljeve pastile. Poleg tega se lahko žajbelj uporablja tudi v mešanici grenkih drog za spodbudo teka in delovanja prebavil. Pri notranji uporabi zavira nastanek sline in zmanjša delovanje znojnih žlez (zmanjša potenje, kadar je to posledica infekcijskih bolezni, premočnega delovanja žleze ščitnice ali je živčnega izvora). Veliko se uporablja tudi kot začimba, posebej pri mastnih jedeh.
Opozorila, neželeni učinki
Neželeni učinki so posledica prisotnosti toksičnega tujona v eteričnem olju žajblja. Nahaja se predvsem v alkoholnih izvlečkih in eteričnem olju, v vodnih izvlečkih, kot so sredstva za grgranje z vodo, pa ga je malo. Pri dolgotrajni uporabi ali čezmernih količinah (če je dnevna količina večja od 15 g) se lahko pojavijo neželeni učinki, ki so posledica prisotnosti tujona.
