Paliativna oskrba - nam ne gre?

Svetovni dan hospica in paliativne oskrbe obeležujemo vsako drugo soboto v oktobru, ko ozaveščamo o storitvah hospica in paliativne oskrbe pri nas in po vsem svetu s ciljem izboljšanja kakovosti življenja ljudi z resnimi zdravstvenimi težavami.

Letos se bo 12. oktobra zbralo na tisoče ljudi po vsem svetu, da bi spregovorili o svojih življenjskih izkušnjah z življenjsko omejujočimi pogoji. Mineva 10 let, odkar je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) sprejela edino samostojno resolucijo o paliativni oskrbi, v kateri je pozvala vse države, naj »okrepijo paliativno oskrbo kot sestavni del celovite oskrbe skozi vse življenje«. Tudi Hiša Ljubhospic se pridružuje tem dogodkom z naslovom Deset let od resolucije SZO: Kako nam gre?

Glede na raziskave SZO menijo, da več kot 60 milijonov ljudi vsako leto potrebuje paliativno oskrbo, vključno z 31,1 milijona pred koncem življenja in 25,7 milijona tik pred tem. Večina (67 odstotkov) je odraslih nad 50 let in najmanj 7 odstotkov otrok. Večina (54 odstotkov) je oseb, ki ne zmorejo skrbi zase in potrebujejo paliativno oskrbo že pred zadnjim letom življenja. Breme hude bolezni in trpljenja, povezanega z zdravjem, in s tem povezana potreba po paliativni oskrbi je ogromno. Vendar paliativna oskrba še vedno ni dostopna večini ljudi v stiski, zlasti v državah z majhnim dohodkom. 

Slovenija med te ne spada, pa vendarle močno zaostaja že za sosednjimi državami, saj od leta 2010, ko je bil sprejet Državni program paliativne oskrbe, na tem področju ni naredila veliko. Vse preveč ljudi še trpi na koncu življenja zaradi nezadostnega znanja iz paliativne oskrbe, zdravstveni delavci so slabo izobraženi o specifičnih potrebah umirajočih in imajo manko veščin komuniciranja v teh situacijah. Paliativna oskrba na ravni državnega zdravstvenega sistema je slabo razvita, ni povezana in ni bila ustrezno koordinirana. 

Tudi Akcijski načrt razvoja paliativne oskrbe je ostal večinoma nerealiziran. Paliativna oskrba je ključna pri zagotavljanju dostojanstva bolnih, predvsem tudi v zadnjih fazah življenja, zato je nujna integracija tega pristopa v slovenski zdravstveni sistem. Glede na izkazani veliki manko paliativne oskrbe, bi le to morali ovrednotiti kot prednostno znotraj zdravstvenega sistema in zanjo zagotoviti finančna sredstva, predvsem pa ustrezno vodenje državnega programa paliativne oskrbe, podpreti delovanje obstoječih in novonastajajočih paliativnih timov ter narediti več za izboljšanje ozaveščenosti javnosti glede možnosti, ki jo hospic in paliativna oskrba nudita. Tako bolni kot njihovi svojci, ki prihajajo v paliativno in hospic oskrbo, se večinoma srečajo s tabujem minljivosti in vsem kar ta prinaša. Zato zanje vstop v paliativno oskrbo mnogokrat ni preprost.

Še po 14 letih, odkar je Hiša hospica v Ljubljani oziroma 8 letih kot Hiša Ljubhospic, prvič sprejela umirajoče bolne, njeno financiranje ni sistemsko urejeno, niti umeščeno v javno mrežo izvajalcev paliativne oskrbe. Tako Lekarna Ljubljana do zdaj ostaja njen osrednji podpornik in ji zagotavlja nemoteno delovanje, da sta vsa celostna oskrba z namestitvijo za približno 280 umirajočih na leto in podpora njihovim svojcem v spoprijemanju z izgubo še vedno zanje brezplačni.

Če nam je mar, kako bomo kakovostno živeli kljub bolezni in kako bomo enkrat zaključevali svoje življenje, nam mora biti mar, da se v Sloveniji paliativna oskrba in hospici, kot njen sestavni del, razvijajo in preživijo. V Sloveniji bi glede na nemške kazalnike potrebovali najmanj 61 postelj v stacionarnih hišah hospica za oskrbo v procesu zaključevanja življenja, imamo pa jih samo 12 v edini vseslovenski Hiši Ljubhospic. Kultura naroda se meri tudi po tem, kako ravna z najšibkejšimi, bolnimi, umirajočimi. Do zdaj nam ne gre prav dobro!