Izgorelosti je v družbi nenehne rasti in vse višjih norm več kot kadar koli, a jo še vedno spremlja močna stigma – ne le pri delodajalcih, ampak celo v zdravniških vrstah. Bolezen, ki jo marsikdo napačno enači z lenobo in nesposobnostjo, lahko kaže različne obraze, okrevanje pa zahteva popoln obrat v miselnosti in načinu dela. O tem smo se pogovarjali s Tino Bončina, zdravnico, psihoterapevtko in avtorico knjige Izgorelost – ali si upate živeti drugače?
Pred nami je jesen, ko se bo ritem življenja za marsikoga spet pospešil: glavnina dopustov je za nami, spet žongliranje s službami, skrbjo za otroke, za gospodinjstvo, za partnerski odnos, marsikdaj pozabljanje nase. Stres je, kot pišete v svoji knjigi, normalen in dobrodošel odziv telesa, vendar pa se lahko obrne tudi proti nam. Kdaj se pojavi izgorelost?
Poletje prinaša dolge dneve, več gibanja, dopuste, več uživanja v življenju, z jesenjo pa se začnejo dnevi krajšati, tudi cikel narave je takšen, da se pripravlja na spanje. Na to se ne odzovemo. Poleg tega se začnejo spet aktivnosti v šoli, več je dela v službi, več je aktivacije. Vse to zahteva prilagoditve, kar nam omogoči prav stres – aktivira nas, da zmoremo. Stres je normalen odziv telesa, ki omogoči prilagoditev na nove okoliščine. A če smo ves čas aktivirani, zdrsnemo v izgorelost. Fazi aktivacije mora nujno slediti faza regeneracije. Če na to pozabimo, nam zmanjka zalog energije.
Kronični stres, na katerega se ne odzivamo, je torej tisti, ki lahko pripelje do izgorelosti.
Je izgorelosti v družbi vse več ali jo samo bolje prepoznavamo?
Oboje drži. Izgorelosti je več, saj živimo v izrazito dobičkonosno organizirani družbi, ki želi konstantno rast. Stalno smo izpostavljeni primerjavam – od oglasov, ki promovirajo super način življenja, do socialnih omrežij, ki izpostavljajo fantazije. Povsod gledamo visoko leteče standarde, ob čemer se nam naše povprečno življenje ne zdi dovolj dobro. V službah in na delovnih mestih smo nenadoma ves čas priklopljeni in dosegljivi, norme se neprestano zvišujejo.
Hkrati se zavedamo, da vse to ni zdravo, in izgorelost tudi bolje prepoznavamo.
Koliko je izgorelosti v Sloveniji, lahko najbolje ocenimo s podatkom o dolgotrajnem bolniškem staležu, ki ga je ZZZS za leto 2019 zabeležila približno 2,5 odstotka. O tem pričajo tudi podatki o bolečinah v križu, avtoimunskih boleznih, endokrinih zapletih, srčnožilnih težavah, prebavnih motnjah … Na podlagi vseh teh podatkov lahko posredno sklepamo o izgorelosti.
V knjigi opozarjate tudi na stres, ki ga doživlja vse več otrok. Kaj je vzrok za to?
Otroci so danes lahko zelo izpostavljeni t. i. bullyjingu (ustrahovanju, zaničevanju) na spletu, kar pomeni, da lahko ena napačna fotografija, ki zaokroži po šolski skupini, povzroči zelo veliko težav. Ta neustrezna komunikacija je samo en del stresa. Drugi del so številne aktivnosti, v katere vključimo že zelo majhne otroke, pomanjkanje spanja, napačna prehrana, pomanjkanje nestrukturirane igre. Biti z žogo na igrišču, metati kamenčke v vodo, se igrati v gozdu – to in dobri odnosi s starši so temelj zdravja. Preveč strukturiranega časa povzroča slabo odzivnost na stres.
Če omenim še prehrano – otroci pogosto jedo hrano, ki je preveč bogata z ogljikovimi hidrati, preveč je sokov, smutijev, sladkarij in konzervirane hrane. To stalno dviga raven sladkorja, ki ga mora telo uravnavati, kar okrepi telesni nemir. Ob tem premalo spanja dodatno ogrozi zdravje metabolizma.
Kaj so prvi znaki izgorelosti, na katere moramo biti pozorni?
Vsi ne zbolimo na enak način. Zagotovo pa je dober pokazatelj to, da začnemo stalno odlagati stvari, ki so nam pomembne – saj se bom za vikend naspal, naslednji teden si bom vzel čas za sprostitev ... Sledijo še povečana vzkipljivost, cinizem, pomanjkanje radosti, slabša kakovost spanja, zakrčeno telo in neprestane skrbi, da je premalo časa, da ne bomo utegnili vsega narediti. Pokazatelj je tudi povečana poraba alkohola, zatekanje v druge brezmiselne aktivnosti. Pa nespecifične bolečine, predvsem v križu, ki jih ima vsak tretji Slovenec.
Telo, ki je zdravo, je energetsko pretočno, misli niso zataknjene. Ko pa so, jih posameznik občuti na specifičnem mestu, in na tistem delu telesa organ pogosto zboli. Težave s ščitnico, denimo, pogosto kažejo na to, da bolnik ali bolnica ni smela ali si upala spregovoriti o določeni temi. Stalen cmok v grlu bo povečal možnosti za to, da zbolimo. Vozel v trebuhu, ki spremlja strah pred neuspehom, je povezan z gastritisom in tako naprej.
Je dovzetnost za izgorelost odvisna od osebnosti, vzgojnih vzorcev ali česa drugega? So nekatera delovna mesta v tem smislu bolj izpostavljena ali pa je izgorelost bolj povezana z odnosi?
Enake okoliščine ne privedejo pri vseh do izgorelosti. Nekateri so dovolj prožni, da se prilagodijo težkim razmeram, ko pa jih je konec, se znajo vrniti v svojo »običajno« različico. Drugi pa ne morejo izklopiti. To so večinoma ljudje, ki so imeli pogojevano ljubezen, torej čutijo, da so dovolj dobri samo, ko uspejo vse narediti. Kdaj pa uspemo vse narediti? Nikoli! Takšni miselni vzorci večinoma izvirajo iz otroštva in iz sporočil, ki so nam jih predali skrbniki: »Ne počivamo, dokler ni vse narejeno«, »Potrudi se še malo«, »Za tabo moramo ves čas nekaj popravljati« … S temi sporočili želijo starši otroke spodbuditi, da svoje naloge čim bolje opravijo, da se potrudijo in ne obupajo na pol poti. A če tega ne počnejo sočutno in spoštljivo, otrok to ponotranji in se ne zna ustaviti, ne zna biti zadovoljen z narejenim delom, čuti preveliko odgovornost, saj če ne bo vsega naredil sam, bo šlo vse po zlu.
Tako se rodi »priden« delavec, tak, ki dela vse po pričakovanjih, nič ga ni treba spodbujati, je zvest, pripaden, službo nosi domov. Delodajalec bi moral to ustavljati, v resnici pa mu običajno naloži še več dela. Zaposleni bo tako še prej zbolel.
Najbolj izpostavljena delovna mesta so tista, kjer je treba probleme reševati takoj. Zelo naporno je delo z ljudmi, še posebej, ko so ti ljudje v stiski. Problematično je tudi delo v izmenah, saj se delavec ne more dobro spočiti.
Najbolj dovzeten je torej nekdo, ki je perfekcionist, ki nima omejenega delovnega časa, je ves čas priklopljen, ki dela z ljudmi, se mora hitro odzivati in ima delodajalca, ki ne spoštuje njegovega prostega časa ter ga ob tem slabo nagrajuje. V nekaj letih bo tak človek skoraj zagotovo zbolel.
Kaj lahko naredimo sami, če se nam zdi, da smo na poti k izgorelosti? Kateri so prvi koraki?
Najbolje je začeti pri preventivi. Bodimo iskreni sami s sabo: opazujmo se, spoštujmo, kar nam sporoča telo, poslušajmo intuicijo, prevetrimo pričakovanja, bodimo v stiku s svojimi vrednotami. Če ugotovimo, da nas delo z ljudmi zelo izčrpava, ukrepajmo in si poskusimo prilagoditi delo. Če ugotovimo, da nas vsakodnevni tek obremenjuje, spremenimo način preživljanja prostega časa ali rekreacije. Pri tem moramo biti iskreni do sebe. Tudi če vsi okrog nas tečejo, nam ni treba. Poleg tega je pomembno, da se zavedamo, da moramo poleg dela, skrbi, obveznosti najti čas tudi za sprostitev, za užitek. Na to moramo zavestno misliti.
Če naredimo vzporednico in na družino gledamo kot na podjetje, kjer skrbimo za zaposlene, za delo, izobraževanje, počitek, razvedrilo, lahko tudi na človeka gledamo kot na nekakšen d. o. o., pri katerem moramo skrbeti za vse našteto in izvajati redne razgovore. Če na enem od teh razgovorov ugotovimo, da smo se iztrošili, se moramo zaščititi: opustiti, kar ni pomembno in nas izčrpava, spregovoriti o tem, kako se počutimo in kaj se nam dogaja, poiskati nekaj, kar nas veseli, s čimer si napolnimo baterije. Telesu takrat lahko pomagamo tudi tako, da mu dodamo vitamine, pazimo na prehrano. Telesa so različna, vsako pa se dobro odziva na dovolj spanja, zmerno telesno aktivnost in hrano, ki telesa ne obremenjuje in ki ima dovolj mikrohranil.
Strokovno pomoč je smiselno poiskati, ko se počutimo ujeti in ko se tudi potem, ko smo že naredili nekatere korake, ne počutimo bolje. Ljudje pričakujejo, da bo trajalo zelo dolgo, preden po psihoterapija prinesla izboljšanje, a to ne drži nujno. Sodobni pristopi lahko delujejo relativno hitro. Včasih je dovolj en pogovor, da ti nekdo nastavi zrcalo, te vrže iz ustaljenega načina razmišljanja in ti omogoči, da greš naprej. Potem pa seveda nekaj časa traja, da si opomoremo in ustalimo v novem ritmu.
Dandanes se ljudje kar dobro poznamo. Ko pridejo klienti na psihoterapijo, ne pridejo v popolni nevednosti ali nepoznavanju tega, kar se jim dogaja. Zelo dobro vedo, o čem razmišljajo in kaj jih teži. Lahko bi rekla, da hodijo po glavni cesti v življenju, se pa pri določenih temah zataknejo v kakšni slepi ulici in se tam vrtijo na mestu. Večinoma je določene stvari težko razrešiti, ker so zaščitene z bolečino, potlačene. Takrat potrebujejo nekoga, ki jim bo pokazal pot iz okvira, kjer lahko najdejo rešitev. Terapevt je tisti, ki jim pomaga spet priti na njihovo lastno pot.
Ena od zelo zanimivih metod v psihoterapiji je logosinteza, s katero se lahko naučimo tudi sami odpravljati nekatere težave in ki ste jo prav vi pripeljali v Slovenijo. Za kaj gre pri logosintezi?
Ko sem delala kot zdravnica, me je zelo motilo, da medicina gleda na človeka zgolj kot na telo. Logosinteza obravnava telo kot del celote, kot nosilca naše življenjske energije. Princip, na katerem temelji, so trije posebno oblikovani stavki, ki omogočajo, da energijo, ki se je razdrobila ob bolečih dogodkih v preteklosti, spet spravimo v obtok. Uporabimo jih takrat, ko s terapijo najdemo te boleče dogodke ali napačna prepričanja, dvome, želje, strahove.
Že na začetku knjige zapišete, da življenje po izkušnji izgorelosti ne bo več enako, lahko pa je zato še boljše. Kaj mislite s tem?
Ljudje živimo tako, da zadovoljujemo notranje avtoritete, notranja prepričanja, ki smo jih pridobili v življenju, misleč, da če bomo zadovoljili vse, bomo srečni. A s tem zanikamo vse, kar nam sporočata telo in duša. Ko telo na določeni točki potegne zavoro, moramo prevetriti svoje vrednote, svojo vrednost, svoje meje, svoj smisel.
Ko ljudje presežejo svoje prej začrtane omejitve, zaživijo novo, povsem drugačno zgodbo. Velik del terapije je tudi sprejemanje dejstva, da tisto, kar je bilo prej, ni bilo prav in dobro, čeprav je po njihovem mnenju tako dolgo prinašalo tako dobre rezultate. Naučijo se, da lahko delo dobro opravijo tudi, če delajo bolj umirjeno, bolj ležerno. In nikoli več ne želijo nazaj.
Izsek iz knjige o izkušnji z izgorelostjo: "Pekoča bolečina v glavi je naraščala, pojavila se je slabost, za katero sem najprej mislila, da je od zajtrka, sčasoma tresavica, čez nekaj minut nisem več čutila desne roke, nato obeh nog, omrtvela mi je čeljust, srce mi je nenormalno hitro razbijalo, nenadoma se mi je pričelo vrteti, zaskelelo me je v prsih, padla sem s kavča, vmes jok, težko dihanje. (…) Na urgenci sem samo jokala. In jokala. Ko sem gledala vse tiste mogočne kable, sem imela občutek, da so to moje zadnje minute. Da me ne bodo rešili. Na bolniški postelji sem vsa nemočna prosila psihiatrinjo, naj mi da samo nekaj protibolečinskih tablet, saj moram naslednji dan nujno v službo."
Zakaj izgorelost ni priznana kot poklicna bolezen?
Res je, izgorelost pri nas dojemamo kot stanje in ne kot poklicno bolezen. To pomeni, da je bolnik upravičen do krajših bolniških staležev, ki običajno pri obravnavi te bolezni ne zadostujejo. Nekdo, ki je brez volje, energije, brez strasti, ki zjutraj komaj vstane iz postelje, a ve, da je sistem na njegovi strani in da ima dovolj časa, da se postavi na noge, veliko bolje okreva kot nekdo, ki ima stalež tri tedne, potem pa mora za 8 ur spet v službo.
Smiselno bi bilo pripraviti ustrezen protokol obravnave, da bi osebni zdravnik ob sumu na izgorelost takoj odredil določene teste, da bi izločil somatske težave oziroma jih ustrezno obravnaval. Odredil bi lahko dovolj dolg bolniški stalež, da bi se bolnik rehabilitiral, v tem času pa bi bil upravičen do določenega števila ur psihoterapije, fizioterapije, prehranskega svetovanja, meditacije. Tako bi posameznik imel dovolj časa, da bi se naučil živeti v skladu s svojimi vrednotami in ne samo s privzgojenimi. Prepričana sem, da bi človek, ki bi bil deležen razumevajočega odnosa zdravstvenega sistema, delodajalca in okolice, veliko bolje okreval. Glede na zgodbe, ki jih trenutno sama poslušam, so bolniški staleži v večini primerov prekratki, komisije, ki o njih odločajo, ne razumejo problema izgorelosti, delodajalci ne prilagodijo delovnega mesta in obremenitev, zdravniki zamahnejo z roko, češ, vam se samo ne ljubi več delati. To nedvomno poslabša situacijo.
Če bi izračunali, koliko stane celostna obravnava, s katero bi se človek povsem rehabilitiral in vrnil v delovni proces, bi dolgoročno zagotovo prihranili v primerjavi s primeri, ko se človek dolgo bori z okrevanjem, je v tem sam in posledično pogosto zboli še za številnimi drugimi boleznimi.
Zakaj izgorelost ni prepoznana kot poklicna bolezen? Težko gremo mimo dejstva, da bi odsotnost delavca zaradi izgorelosti neposredno udarila po žepu tudi delodajalce.
Naše duševno zdravje oziroma duševni mir dodatno načenja tudi situacija, povezana z boleznijo covid 19. Pri marsikom vzbuja negotovost glede prihodnosti, strah pred boleznijo … Kaj zaznavate pri svojem delu?
Pri številnih ljudeh, ki so že opravili s tesnobo, se je zaradi negotove prihodnosti ponovno pojavila. Ni namreč jasno, kaj nas čaka. Naša možnost prilagajanja novi situaciji je tu zelo omejena, saj ne vemo, kakšna sploh bo nova situacija. Ker je ta iz tedna v teden drugačna. Ker so tudi mnenja strokovnjakov različna. Ker uvajamo številne ukrepe, ki niso najbolj smiselni. Vlada ne komunicira jasno in logično, zato so ljudje zelo razburjeni. Na koncu ne vedo več, komu naj verjamejo, zato verjamejo tistemu, ki najbolj ustreza njihovemu načinu razmišljanja. Ne glede na to, kaj odločevalci naredijo, bodo v tem vznemirjenem stanju vedno našli napako.
Ta negotovost zelo slabo vpliva na zdravje. Stres namreč izključi imunski odgovor. O tem, da moramo zato še bolj skrbeti za zdravje, zagotovo ne govorimo dovolj.
Kakšne bodo po vašem mnenju dolgoročne posledice socialnega distanciranja in izolacije – sploh za otroke in mlade?
Glede na to, da smo socialne živali in potrebujemo skupnost, je že sam izraz distanca slab. Res je, biti moramo na fizični distanci, nikakor pa ne tudi na socialni! Težiti bi morali k sporočilom v smislu »Vsi narazen, vsi skupaj«. Če ne bomo te dikcije kmalu spremenili in tudi v šolah na prvo mesto postavili skupnosti, se učili o naših vrednotah, si sploh ne upam predstavljati, kakšna bo ta družba čez čas. To bo družba nesodelujočih individualistov, ki povsod vidijo zarote in ki postavljajo svoje pravice nad dolžnosti. Kako je lahko pravica posameznika, da ne nosi maske, nad dolžnostjo, da to počne za skupno dobro, še posebej, ker smo se kot skupnost odločili za takšen ukrep?
Kakšne so sicer najpogostejše težave, zaradi katerih ljudje iščejo vašo pomoč?
Po izdaji knjige prihaja k meni veliko ljudi z izgorelostjo. Poiščejo me ljudje, ki imajo blažje depresije, tesnobe, panične napade, tremo, niso zadovoljni v življenju, tudi takšni, ki želijo preseči zakoreninjene vzorce in osebnostno zrasti, pa tudi veliko otrok in mladostnikov. Logosinteza je namreč zelo preprosta metoda in zato zelo primerna zanje. Edini pogoj je, da je otrok sposoben sodelovati. Pri najmlajših, predšolskih otrocih večinoma rešujemo tike, nočne more, nepojasnjene strahove, jecljanje, izbruhe jeze, nemir, tudi psihosomatske težave, denimo nepojasnjene bolečine, alergije... . Malo starejši prihajajo zaradi treme, strahu pred šolo, socialnih strahov. Z otroki se še posebej trudim delati zelo usmerjeno in hitro, in redko pridejo več kot trikrat zaradi ene težave.
Čeprav je psihoterapija dokazano učinkovita in jo družba očitno zelo potrebuje, zakonodaja tega področja ne regulira. Kaj to pomeni za ljudi, ki potrebujejo psihoterapevtsko obravnavo?
Če bi bilo to področje regulirano, bi bilo duševno zdravje posameznikov in družbe dolgoročno gledano veliko boljše. Dejstvo je, da to trenutno negotovo stanje sproža tesnobo, depresijo, recesija, za katero se bojim, da je neizbežna, pa bo prinesla dodatno nezadovoljstvo in strah. Če bi zakon opredeljeval izvajalce psihoterapije – poleg kliničnih psihologov in psihiatrov, ki jo lahko opravljajo v okviru svoje redne dejavnosti – pa tudi izvajalce čuječnosti in meditacije, če bi se o tem ne nazadnje učili v šolah, bi bili v tem trenutku vsi skupaj veliko bolje opremljeni za soočanje s trenutnimi razmerami. Tako pa si psihoterapijo privoščijo samo privilegirani, ki lahko plačajo za to storitev, ali tisti, ki si lahko privoščijo dolgotrajno čakanje na obravnavo. Ljudje bodo zaradi nedostopnosti teh storitev zbolevali in javno zdravstvo bo plačalo davek drugje.
